Filmsko leto je še bolj kot v preteklosti minilo v znamenju pogovorov o tem, kako so Netflix in ostali ponudniki vsebin na zahtevo zamajali okvire klasične filmske distribucije in kako še naprej spreminjajo tisto, kar si predstavljamo pod tradicionalno filmsko izkušnjo v kinodvorani. A čeprav se s tehnologijo pospešeno spreminja krajina sedme umetnosti, na drugi strani razlogi, zakaj gledamo filme, ostajajo enaki. Preprosti so. Filmi so ogledalo družbe in okno v svet drugih. Skozi njih sanjamo in se izražamo, se zabavamo in prevprašujemo. Pod črto torej ni pomembno, če Martin Scorsese meni, da so superherojski filmi bolj zabaviščni parki kot pravi filmi, temveč je pomembno predvsem to, da imamo izbiro. Spremembe v načinu gledanja so namreč neizbežne, tisto, kar mora obstati, pa je izbira. Letos izbire ni manjkalo.
Svetilnik (Lighthouse, Robert Eggers)
Svetilnik je črno-beli film, posnet na 35-milimetrski trak, ki se znajde na večini letošnjih lestvic najboljših filmov. Nekonvecionalna, ekscentrična zgodba o dveh moških. O svetilničarju in vajencu, ujetih na otoku ob obali Nove Anglije. Psihološka grozljivka o jezi, krivdi, osamljenosti in nepotešenem libidu, ki ji ne manjka humorja, homoerotike in mitološke simbolike. Ker ga podpisuje mladi ameriški režiser Robert Eggers, ki nam je dal že odlično Čarovnico (2015), se tudi tokrat pred nami slika zgodovinsko precizno in vizualno do potankosti izdelano doživetje, ki spominja na izdelke nemškega ekspresionizma iz davnih dvajsetih let prejšnjega stoletja. Boj z naravo je le prispodoba boja s samim seboj, ob odlični igri Willema Dafoea in Roberta Pattinsona pa pripoved brez zatikanja spolzi v norost in nazaj. Redek filmski eksperiment, ki pije vodo tako z vidika vsebine kot forme.
Portret mladenke v ognju (Portrait de la jeune fille en feu, Céline Sciamma)
Posladek v vseh pogledih je tudi zgodovinska romanca francoske režiserke Céline Sciamma (Pobalinka, Banda punc). Intimen in čuten tihi spektakel. Morda celo diametralno nasproten film Svetilniku. Namesto dveh odličnih moških vlog spremljamo dve ženski, namesto osamljenosti in jeze pa na velikem platnu gledamo sliko ljubezni in strasti. Slikarka Marianne (Noémie Merlant) dobi naročilo za poročni portret Héloïse (Adèle Haenel), a grofičina hčerka, ki je ravno zapustila samostan, se upira usodi poročene ženske in zavrača poziranje, zato mora prva nalogo opraviti skrivaj. In tudi tokrat izstopata tako forma kot vsebina, predvsem pa izstopa, kako prefinjeno scenarij in kinematografija na temeljih minimalistične pripovedi zgradita tako duh časa kot intimnost trenutka. Kako vsi ti bežni pogledi, dotiki in geste na robove osrednjega odnosa naslikajo razredne okvire, spone patriarhalnih odnosov in žensko identiteto tistega časa. Žensko, ki je bila takrat sicer res potisnjena v zasebnost, a je tam, kot vidimo, ne glede na vse našla življenje. Če imate možnost, si film oglejte v kinu.
Zakonska zgodba (Marriage Story, Noah Baumbach)
Priporočilo za ogled na velikem platnu pa iz očitnih razlogov odpade za ločitveno dramo Zakonska zgodba, ki jo podpisuje Noah Baumbach (Frances Ha, Dokler sva še mlada) in je bila posneta za Netflix. Ta med drugim potrjuje očitno dejstvo, da je letošnja smetana v znamenju fantastičnih igralskih duetov. V Zakonski zgodbi namreč Adam Driver in Scarlett Johansson igrata, kot da se resnično ločujeta. Drama spregovori o ženski in moškemu iz New Yorka, ki sta se nekoč zaljubila, ljubila, imela otroke in ustvarila družino, potem pa se je nekaj zalomilo in vse je šlo k vragu in v Los Angeles. Zakonska zgodba v poplavi solzavih dram izstopa v tem, da partnerskih odnosov na nikakršen način ne poskuša poenostaviti ali cenzurirati, pri tem pa ujame izmuzljivi čustveni vrtinec kompleksnih partnerskih odnosov. Takšna neolepšana neposrednost je nazadnje prepričala tudi Združenje tujih dopisnikov Hollywooda, ki so film s šestimi nominacijami postavili na čelo kandidatov v tekmi za zlate globuse.
Mi (Us, Jordan Peele)
Niti ene nominacije pa zanimivo ni prejela grozljivka Mi, s katero je ameriški komik Jordan Peele, ki je za debi Zbeži! prejel oskarja za izvirni scenarij, potrdil status novega velikega žanrskega imena. Svojega drugega filma se newyorški režiser loteva podobno družbenokritično in vizualno izdelano, le da problematiko ameriškega prikritega rasizma tokrat pritegne v širšo sliko razrednega boja. Skozi zgodbo nič hudega sluteče družine, ki odide na počitnikovanje, kjer v njihov dopustniški svet vdre ekipa brutalnih dvojnikov v rdečih kombinezonih. Peele čuti, da je z ameriško družbo v njeni meseni sredini nekaj hudo narobe, kar ga samo po sebi kot avtorja ne naredi posebej unikatnega, je pa eden redkih, ki zna s socialnim komentarjem znotraj podcenjenega žanra brez ovinkarjenja prodreti naravnost v notranjost. Prikazati tisto pravo grozo. Že drugič mu je namreč uspelo z nizom slikovitih prispodob razgaliti drobovje družbenih problemov in jih ponuditi kot nočno moro, kar je znak najboljših hororjev.
Joker (Todd Phillips)
In če si bomo film Mi zapomnili tudi po predstavi oskarjevke Lupite Nyong’o, bo reinterpretacija zgodbe o Jokerju zagotovo ostala v spominu zaradi izjemne igre Joaquina Phoenixa. Režiser Todd Phillips (Prekrokana noč, Vojni psi) je znotraj stripovskega sveta posnel nadaljevanje Taksista (1976) in Batmanovo mesto Gotham predstavil kot utelešenje revščine. Mesto, ki pred našimi očmi gnije in propada, v njem pa vladata nagnita družba in oblast. Joker je tokrat še Arthur Fleck. Radikalen, neprilagojen, duševno moten, psihotičen in moralno oporečen, toda tudi nekonkurenčen, odrinjen, zatiran in deprivilegiran posameznik. Človek na dnu sistema, ki kar ne zmore izplezati. Samski, spolno zavrt moški, ki ne ve več, kam z vso v prsih nakopičeno jezo. Joker, ki je na beneškem festivalu prejel zlatega leva, je jasen znak tega, da je znotraj žanra, ki mu praviloma pripisujemo puhlo akcijo in generično filmsko pripoved, povsem mogoč odmik od spektakularne produkcije k zanimivi karakterni študiji in k odličnemu filmu.
Medtem ko vas ni bilo (Sorry We Missed You, Ken Loach)
Ko smo lani gledali dramo Urše Menart Ne bom več luzerka, je bilo to, da se devetindvajsetletna diplomantka umetnostne zgodovine Špela brez denarja in službe znova znajde na kavču staršev, problem neke generacije. Saj veste, tistih mladih, ki so si izbrali nekoristne študijske poti in ki sedaj ne vedo, kam točno s samim sabo. Čisto po kapitalistično torej – problem ni sistemski, problem je na strani posameznika, ki se ne zna obrniti in ki ni dovolj konkurenčen. Leto kasneje legendarni britanski režiser Ken Loach preizkuša to tezo. Ricky je brezposelni delavec iz Newcastla, ki dobi priložnost delati zase. Zgrabi jo in postane sam svoj direktor. Usodo vzame v svoje roke, pa čeprav to pomeni 14-urni delavnik in uriniranje v stekleničko, skrito med paketi v kombiju. Stisne zobe in stisne mehur. In ko nato ta Ricky iz Newcastla pred našimi očmi postaja vse bolj izžet in depresiven, ugotovimo, da pravzaprav ni tako drugačen od naše Špele iz Ljubljane. Tudi Ken Loach je namreč posnel film o prekarnem delu. Film o pravem obrazu tovrstnih zaposlitev. A če je bilo pri Menartovi še vedno nekaj prostora za duhovitost, je pri Loachu ostala le še tragedija. Takšna je pač usoda izsiljenih espejev.
Zgodbe iz kostanjevih gozdov (Gregor Božič)
O usodah govorimo tudi, ko govorimo o letošnjem velikem zmagovalcu Festivala slovenskega filma. O usodi skopuškega mizarja, poslednje kostanjarke in vseh tistih, ki jih kader ni več mogel ujeti. O življenju in smrti pozabljenih iz pozabljenih krajev, kakršna je tudi Benečija, skozi zgodovino zaznamovana z revščino, političnimi napetostmi in izseljevanjem prebivalstva. Celovečerni prvenec režiserja Gregorja Božiča Zgodbe iz kostanjevih gozdov ni hlipava žalostinka, ampak lirična pripoved, v katerem kraj postane glavni junak filma, in sicer skozi pisano kinematografijo narave, predmetov in ljudi, ki so še ostali. In ker je to film, ki govori o tem, kako pomembno je pripovedovati zgodbe in kako hitro lahko ljudje brez zgodb utonejo v pozabo, lahko zlahka potegnemo vzporednice s še enim slovenskim filmom. S prav tako odličnim OroslanomMatjaža Ivanišina. Kostanjevi gozdovi so vsebinsko in estetsko zaokroženo doživetje, ki ga ljubitelji slovenskega filma ne bi smeli zamuditi.
Zajec Jojo (Jojo Rabbit, Taika Waititi)
Na seznam filmov, ki jih ne gre zamuditi, vsekakor spada tudi odbita satira o fantiču in njegovem namišljenem prijatelju Hitlerju. Novozelandski filmar Taika Waititi (Kaj počnemo v mraku, Lov na divjaka) je napisal scenarij in poprijel za režijo, za nameček pa si je nadel še nacistično uniformo in firerjeve brčice. Zgodba osrednjega junaka Joja Betzlerja, ki ga v svoji prvi filmski vlogi imenitno upodobi Roman Griffin Davis, je zgodba vzornega malega nacistka, ki je v bistvu predvsem osamljeni fantič, ki pogreša svojega očeta in mrtvo sestro. Ko ga zaradi nesreče z bombo izključijo iz tabora, odkrije, da njegova mama za zidovi skriva judovsko najstnico Elso. Odkrije pa tudi, da enostavno nima želodca za kruta dejanja, ki jih zahtevata rajh in vojna. Zajec Jojo je odštekana zgodba o absurdnosti nacistične ideologije, nesmiselnosti predsodkov in sovraštva. Film, ki v resnici ne pove nič posebej novega, zato pa to pove s srcem in humorjem ter skozi oči desetletnega fanta.
Mož iz ozadja (Vice, Adam McKay)
Z zanimive pozicije zavrta tudi biografska drama Mož iz ozadja. Zgodba o ameriškem podpredsedniku Dicku Cheneyju je film, ki ima v glavni vlogi odličnega Christiana Bala, v režijskem sedlu pa Adama McKaya, ki po ameriškem političnem establišmentu vrta humorno, a brezkompromisno. Mož iz ozadja deluje, ker združi na videz nezdružljivo. Premleva zakulisne politične igre in njihove usodne posledice, a se zaveda izmuzljivosti dejstev, zaradi česar namesto k nepreverljivi resnici teži k posredovanju trpkega bistva. Teme in portretiranca se mestoma loteva s humorjem, a ne zapade v zabavljaškost. To ni film posebej izvirnih pojasnil in razodetij o politiki, ki je postavila današnjo svetovno krajino, temveč film, ki na luciden način pove, kar že vemo, a si pogosto zatiskamo oči. Volkovi z Wall Streeta niso nič v primerjavi z volkovi iz Washingtona.
Parazit (Gisaengchung, Bong Joon-ho)
Zadnji film s seznama zagotovo ni zadnji v kakšnem drugem pomenu. Številčenju seznama smo se izognili zgolj zaradi tega, ker je dojemanje filmov vselej izrazito subjektivno. Razvrstiti žanrsko tako raznolik izbor leta pa bi bilo resnično nehvaležno delo. Južni Korejec Bong Joon-ho je filmske poglede obračal že v Ledenem vlaku in Okji, s Parazitom pa je postregel s slogovno in idejno najbolj izdelanim celovečercem, ki letos v Cannesu ni zaman pobral zlate palme za režijo in kasneje še nominacijo za tujejezičnega oskarja. Film, ki ga režiser označuje za »komedijo brez klovnov, tragedijo brez negativcev«, je nepredvidljiva, odbita družinska tragikomedija o neizogibnem konfliktu med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo. A ena in druga stran tokrat nista razdeljeni na dobre in slabe, na snobovske bogataše in izkoriščane reveže, pač pa s pomočjo absurdne situacije v Parazitu vidimo družbeni in vrednotni prepad med njima ter obris sistema, ki ga poglablja.
