Disney je leta 2012 za slabe štiri milijarde evrov kupil Vojno zvezd. Takrat ni postal le lastnik popkulturnega fenomena, od Georgea Lucasa ni kupil zgolj pravice do snemanja filmov in prodaje igrač, pač pa je kupil nekaj bistveno pomembnejšega. Polastil se je nečesa, kar naj ne bi imelo cene, a jo v kapitalističnem svetu ima. Ker če naj sistem, če naj kapitalizem deluje, jo seveda mora imeti. Disney tako ni kupil le tiskarne denarja, kupil je tudi nostalgijo. In z nostalgijo je lahko računal na vse tiste že zdavnaj odrasle zanesenjake, ki se jih je eden največjih hollywoodskih fenomenov prvič dotaknil ob koncu sedemdesetih let (epizode IV–VI). Lahko je računal na nostalgike. Da bodo prišli v kino in s seboj pripeljali tudi vse tiste mlajše generacije, ki prve trilogije Vojne zvezd niso imeli priložnosti videti v kinu, so pa zato zanjo izvedeli ob pomoči DVD in repriz na malih zaslonih.
Vse je bilo enako, le večje
Pa tudi s pomočjo generacij, ki je zrasla ob tisti drugi, med oboževalci manj ugledni trilogiji (epizode I–III), ki je prvotni zgodbi pripela predzgodbo. Ki nam je povedala, kdo je bil Anakin Skywalker, preden je postal prvi astmatik galaksije. Preden je postal Darth Vader. In od zadnjega dela te druge trilogije je minilo ravno deset let, ko smo nato leta 2015 videli prvo Disneyjevo Vojno zvezd. Revizionističen, nekoliko previden, a tudi odličen uvod v novo poglavje, s podnaslovom Sila se prebuja (epizoda VII). Pa za njo Poslednjega jedija (epizoda VIII, 2017), mestoma presenetljivo šaljivo, a osvežujočo prevetritev recepta. Na pogorišču imperija je 30 let zatem prav posrečeno vzniknil rajhovski prvi red in znova dvignil pest proti republiki in upornikom. Vse je bilo enako, le da večje in z drugimi imeni. Cikličnost je vendarle v dednem zapisu Vojne zvezd. Zvezda smrti je postala planet, imperialna flota je zrasla, a se ni znebila klasičnih šibkih točk. Za zmago v bitki je bilo še vedno dovolj zadeti pravo mesto in razstreliti oddajnik ali dva. Spremenilo se je le, da princesa Leia ni več princesa, ampak generalka, in da je Han Solo osivel.
In vse to se je zdelo povsem smiselno. Morda celo edino logično. S franšizo smo nazadnje odrasli in osiveli tudi mi. Vse je bilo v skladu z nostalgijo, ki pozablja na napake in se spominja prijetnega. Globoko v sebi v resnici nismo želeli revolucije, ampak nove dobre zgodbe znotraj podobnih okvirov. Zaradi tega ni zmotilo, da je bil na krovu Tisočletnega sokola še vedno kosmati Chewbacca, pa da nista manjkala niti nevrotični C3PO niti praktični RD-D2. Ker smo dobili tudi novega robotka, žogastega BB8, katerega oznaka se nam je prav tako vžgala v spomin. Pa novo zgodbo o sithovskih samodržcih in dobrih jedijih. Pa novega Dartha Vaderja, ki sliši na ime Kylo Ren, in novo junakinjo z modrim svetlobnim mečem, ki je samo Rey. Antijunaka, razpetega med dobrim in slabim, močne ženske like, o katerih lahko nekatere produkcije le sanjajo, in svet bitij hecnih velikosti in oblik, ki so tako simpatična, da igrače v njihovi podobi letijo s polic, kot bi jih delili zastonj. Adam Driver, Daisy Ridley, John Boyega in Oscar Isaac so stopili v velike čevlje junakov in jasno je postalo, da niso preveliki zanje. Da so se novi obrazi dobro postavili ob bok stare zasedbe.
Filmu se mudi povedati, kar ima povedati
Ker je bila pod novo preobleko še vedno zgodba o družini in malih junakih ter boju med dobrim in zlom. Zgodba o tem, kako fašizma ne moremo nikoli dokončno zatreti in kako se je treba vedno znova boriti. Sila se je prebudila, cikel se je ponovil in Disneyjeva Vojna zvezd se je za trenutek zdela kot nekaj, kar lahko gledamo vsako leto. Ker je Disney iz Vojne zvezd naredil blockbuster, ob katerem so se drugi blockbusterji zazdeli kot nizkoproračunci. In tudi zadnjemu poglavju, Vzponu Skywalkerja (epizoda IX), v tem pogledu ne manjka prav nič. Tudi deveti film je avdiovizualni spektakel z vsemi elementi tistega, kar Vojno zvezd dela Vojno zvezd. Od izdelane kostumografije in scenografije, značilnih montažnih prehodov pa do premišljene mešanice računalniških in praktičnih učinkov in nezgrešljive glasbene podlage. Vzpon Skywalkerja je film, ki ima vse to, a je hkrati tudi prvi Disneyjev vojnozvezdni film, ki se mu mudi povedati, kar ima povedati.
Film, ki na idejni ravni lepo zaokroži sago Skywalker, a po poti do tja drvi tako hitro, kot da je pomembno le to, da se odkljuka vse scenaristične postavke, ne pa tudi, kako se jih odkljuka. Rezultat tega je nekaj, kar zadovolji, ne pa nujno navdihuje. Deveta epizoda v silnem nizanju dogodkov namreč izgublja čustveno ekspozicijo obeh neposrednih predhodnikov in prevečkrat zaide v generiko modernega akcijskega filma. Disneyjev format enega filma na leto preprosto ni zdržal, nostalgija se je iztrošila. Vzpon Skywalkerja trpi, ker je Disney ob štetju denarja pozabil, da nostalgija ni samo element preteklosti, temveč tudi element sedanjosti. Nostalgijo je pač treba ustvarjati, če jo želiš trošiti.
