Po podelitvi zlatih globusov in že pred tem so kritiki ugotavljali, da je oskarjevec Christian Bale kot Dick Cheney naravnost izjemen in ameriško-britanski igralec res ne razočara. Poleg pričakovano izdelane karakterne igre oskarjevec tudi tokrat pristavi osupljivo fizično preobrazbo. Videli smo ga že kot shiranega Trevorja v Izginjanju (2004), zadrogiranega Dickyja v Borcu (2010), nato se je za vlogo Irvinga v Ameriških prevarah (2013) poredil toliko, da ga je doletela hernija, zdaj pa je povsem zamaskirani mož za Georgeem W. Bushem. Stric iz ozadja, preden smo strice iz ozadja v Sloveniji sploh poznali.
A če si porejenega ali shujšanega Bala v resnici ni več težko predstavljati, preseneti, kako je filadelfijskemu režiserju Adamu McKayu (Velika poteza, 2015) iz resnega političnega diskurza, ki bi lahko bil ekraniziran povsem po kalupu suhoparno in moralistično, uspelo zgnesti tako osvežujoče neklasično biografsko dramo. Takšno, ki sicer uvodoma naznani, da je nastala na podlagi resničnih dogodkov, a da to ni jamstvo za verodostojnost. So se pa – menda – »klinčevo potrudili«. Kot bi rekli – resnica je precenjena, resnico pišejo zmagovalci, resnica je torej varljiva. Ne gledamo torej filma dejstev, temveč eno od možnih interpretacij zaodrnih iger ameriškega političnega establišmenta. Takšnega, kakršnega si lahko predstavljamo sodeč po davčnih olajšavah, korporativnem kriminalu, lažnih novicah, globalnemu segrevanju, intenzivnih zasliševanjih, boju proti terorizmu in ekonomsko gnanih vojnah, ki so razdejale Bližnji vzhod in verjetno rodile Islamsko državo.
Mojster političnih iger
Mož iz ozadja je zelo poenostavljeno bližje drami o Queenih (Bohemian Rhapsody, 2018), kjer so si scenaristi zaradi dramskega učinka dovolili svobodno mešati sosledje dogodkov, kot pa na primer pristnemu biografskemu portretu Neila Armstronga (Prvi mož, 2018). Toda takšna primerjava je le približek režijsko-montažnega delirija, ki ga spremljamo in ki je v marsičem še najbolj soroden Scorsesejevemu Volku z Wall Streeta (2013) oziroma je to, kar ni uspelo Sorrentinu s filmom o Silviu Berlusconiju (Oni, 2018). Na meniju so časovni preskoki med obdobji, ko je bil Dick Cheney še zapiti električar iz Wyominga, vpogled v leta, ko se je kalil v Nixonovi administraciji pod karizmatičnim Donaldom Rumsfeldom (Steve Carell), in v usodno podpredsedovanje pri Georgu W. Bushu (Sam Rockwell).
Časovni in asociativni montažni preskoki izrišejo izredno tekoč film o sicer antikarizmatičnem, birokratskem, suhoparnem, premišljenem in manipulativnem Dicku Cheneyju. Podpredsedniku, ki si je zamislil absolutno izvršno oblast (unitary executive authority) in ki je v 11. septembru videl priložnost, ko so drugi videli tragedijo, ter prepričal svet, da ima Irak orožje za množično uničenje. Na ogled so sredifilmske odjavne špice, shakespearovski prizori z ženo Lynne (izvrstna Amy Adams), ki se zdi, kot bi se šolala pri lady Macbeth, pa recimo obisk restavracije z Johnom Yoojem, kjer se kuhajo pravni memorandumi, ki so omogočili, da imajo ZDA vojaško oporišče Guantanamo in intenzivno zasliševanje, ne pa tudi mučenja. Ker Amerika tega uradno ne počne.
Družinski človek
Da Cheney vendarle ni inkarnacija hudiča, daje slutiti le filmski register, ki naslavlja njegovo zasebno življenje in predanost družini, kjer izstopata odnos z ženo in dejstvo, da je ena od hčerk lezbijka. Kljub tozadevni republikanski negostoljubnosti jo sicer sprejema, a ob politični kandidaturi druge hčere naposled pogori še ta most. Takrat je svetovni tragediji in stotisočim žrtvam vojne proti terorizmu priobčen tudi dokončni osebni propad. V tistem trenutku Mož iz ozadja ni le insajderski pogled na zlorabo institucionalne moči in oblasti, pač pa tudi osebna tragedija.
Mož iz ozadja deluje, ker zna združevati na videz nezdružljivo. Premleva zakulisne politične igre in njihove usodne posledice, a se zaveda izmuzljivosti dejstev, zaradi česar namesto k nepreverljivi resnici teži k posredovanju trpkega bistva. Teme in portretiranca se loteva humorno, a ne zapade v zabavljaškost. To ni film posebej izvirnih pojasnil in razodetij o politiki, ki je postavila današnjo svetovno krajino, temveč film, ki na luciden način pove, kar že vemo, a si pogosto zatiskamo oči. Volkovi z Wall Streeta niso nič v primerjavi z volkovi iz Washingtona.
