Si predstavljate svet, v katerem obstaja zgolj en revež, ki se lačen sprehaja po ulicah? Okoli njega pa milijarde sitih in preskrbljenih. Bi bila takšna družba humana ali v resnici zelo nehumana? V filmu režiserja Todda Phillipsa, ki je znotraj stripovskega sveta posnel nadaljevanje Taksista (1976), te dileme ni. Gotham je takšna osiromašena beznica, kot je bil štiri desetletja nazaj pri Scorseseju New York. Gnije, razpada, propada in smrdi. Tu je vprašanje kvečjemu, kdo ni revež, komu se ne bo zmešalo. Tako hudo je, da niti ni jasno, ali na ulicah zaudarja bolj zaradi stavke smetarjev ali pa je smetišče družba sama. Toda slabega vonja, pa naj bo še tako grozen, se človek še nekako navadi. Celo zatiranja, neenakosti in stalnega poniževanja se navadi, ne more pa se navaditi revščine. Biti reven namreč pomeni biti radikalno drugačen od vseh ostalih. Od vseh tistih, ki niso revni. In točno takšen je novi Joker.
Joker je res radikalen, neprilagojen, duševno moten, psihotičen in moralno oporečen, toda tudi nekonkurenčen, odrinjen, zatiran in deprivilegiran. Človek na dnu sistema, ki ne zmore izplezati. In v Gothamu je ekonomska slika resnično slaba. Socialne mobilnosti navzgor ni, preprosto ne obstaja. Sistem skrbi, da ima večina premalo, peščica pa preveč. In ta sistem faliranega komika Arthurja Flecka tepe in ponižuje ob vsaki priložnosti. Prav na vsakem ovinku, toliko, da je na koncu že njemu jasno, kako njegovo življenje pravzaprav ni tragedija, ampak komedija. Zafrkava ga mularija, teži mu šef. Ne prejema več zdravil, a še naprej plačuje dopolnilno. Ko izgubi delo, mu ukinejo še dodatek za delovno aktivnost. Ta kapitalistična dirka gre samo navzdol. Da je po bolehni mami, za katero skrbi po najboljših močeh, podedoval težave v glavi, ne preseneti. Revščina je nalezljiva, je dedna. Revščina je hujša od vsakršne marginalizacije. Revščina je trdovratna.
Jezni samski moški
Ampak radio in televizija v filmu govorita drugače. Nista kriva nagnita družba in oblast, ni kriv splet okoliščin, Arthur je kriv sam. Ker še vedno živi pri mami, ker je spolno zafrustriran, ker je samski moški. Ni važno, da je Gotham v gospodarskem razsulu in v moralnih ruševinah. Pa saj ima Thomasa Wayna, gothamovskega milijonarja, ki za župana kandidira s krilatico – »Ti ljudje so zabredli, ampak mi jim bomo dali priložnost, pokazali jim bomo pot.« Kot bi rekli, s sistemom ni nič ni narobe, družbo bodo rešili bogati. V sistemu se kvečjemu skriva rešitev. In v temu sistemu se Arthurju utrga film. Poslabša se mu zdravje, postane še bolj asocialen, in ker je že zdavnaj čisto čez les, v filmu sploh ne vemo več, kaj se res dogaja in kaj je le v njegovi glavi. Ko na podzemnem vlaku pobije skupino wallstreetovcev, za njimi žalujejo le tisti zgoraj, za tiste spodaj pa je junak. Toda ne, ker bi bilo nasilje rešitev, ampak ker nasilje rodi nasilje. Arthur namreč ni kot Jake La Motta iz Razjarjenega bika (1980), ki je bil ves čas napet in jezen in je vedno udaril prvi. Arthur postane Joker, ker ga tepe družba. Ker ga ponižuje tako sistematično, da sta tam, kjer je bilo prej dostojanstvo, le še psihoza in jeza.
Novi Joker je torej stripovski le še navzven. Nima Batmana, ni padel v kislino. Duševno bolan je, pa se mora pretvarjati, da ni. Kisel je zaradi sistema. Sistema poceni orožja in dragih zdravil. Tistega, ki ne pomaga bolnim, ampak polni žepe delničarjem. In zaradi tega je celo njegov smeh drugačen. Da, revni imajo drugačen smeh. Neprijeten, mučen, nekontroliran, maničen, tragičen. Joaquina Phoenixa smeh duši in lupi, da je že tak kot Christian Bale v Izginjanju (2004). Da, revščina boli. In če je bil Ledgerjev Joker družbeni čudak, je Phoenixov družbeni bolnik. Če je Ledgerjev užival na socialnem obrobju, so Phoenixovega tja potisnili. Ledgerjev je imel asa vedno skritega v rokavu, vedno je bil korak pred drugimi, Phoenixovega pa 120 minut gledamo brez posebnih učinkov in je vedno korak zadaj. Novi Joker deluje, ker je odmik od spektakularne superjunaške produkcije, ki smo je vajeni, h karakterni študiji, kakršno smo gledali v filmskih sedemdesetih. Ker ima manj eksplozij in več odlične igre. Deluje, ker je otipljiv in stvaren, ker smo ga že videli na ulici, pa smo morda pogledali stran.
Novi Joker je res nevaren film, a ne ker bi poveličeval nasilje, nevaren je, ker poleg protagonistove duševne bolezni vidi tudi družbene probleme. Ker razume družbo kot kompleksen preplet notranjih in zunanjih dejavnikov. Sistem pa bi bil raje enostaven, zato ustvarja stisko in z njo klovne. Klovni plešejo. Tudi Gotham je striptiz šov, le da klovni plešejo, četudi jim ne vržeš denarja. Sistem seveda najbolj potrebuje klovne. »Pošljite klovne!«
