Scorsese je star 77 let in že več kot 50 let snema dobre filme. Ne samo dobre, še raje odlične. Z Ircem se po več kot desetletju vrača k žanru, v katerega se je v preteklosti zapisal s številnimi klasikami. Kdor ima rad gangsterske filme, zelo verjetno visoko na seznamu drži njegove Ulice zla (1977), Dobre fante (1990), Kazino (1995) ali Dvojno igro (2006). Težko jih je spregledati, Scorsesejevi filmi so bili vselej filmi z močnim avtorskim pečatom, prepoznavni po edinstveni montaži in večplastnem slogu pripovedovanja. Nič drugače ni z njegovimi zgodbami o zločincih v luknjičastih čevljih in lepih oblekah. Newyorčan na površju sicer govori o gangsterjih, pod tem pa se ukvarja z vprašanji identitete ameriško-italijanske skupnosti, katolicizma, mačizma in nasilja v družbi. Zaradi tega v kadrih njegovih mojstrovin ne vidimo le kriminalcev, temveč ljudi z družino. Zaradi tega kontrasta protagonisti niso nič manjše pošasti, so pa njihova dejanja znotraj izdelanega družbenega konteksta bolj oprijemljiva in posledično bolj tragična.
Biografska kriminalka Irec, ki temelji na knjigi Charlesa BrandtaI Heard You Paint Houses (Slišal sem, da pleskaš hiše), s tega vidika ni posebej drugačen film. Insajderski vpogled v življenje ameriškega kriminalca Franka Sheerana - Irca (Robert De Niro) in mafijsko družino Bufalino je namreč brez vsakršnega dvoma tipičen scorsesejevski film. Zabaven, ikoničen, režijsko tekoč, etapno pripovedovan v offu, z bogato karakterizacijo in podrobnostmi, ki jih je težko vsrkati zgolj z enim ogledom. Z uvodnim prizorom, ki daje slutiti brezčasnost, podobno tisti, ki jo zasluženo pripisujemo Dobrim fantom. Pa čeprav se Irec potemtakem prav zares začne šele po tri četrt ure, ko v telefonskem pogovoru slišimo o »pleskanju hiš« in »mizarskih delih«. Saj veste, kot so se začeli Dobri fantje z znamenitim citatom: »Odkar pomnim, sem želel postati gangster.«
Slovo čudovite generacije
Primerjava obeh filmov je zaradi številnih razlogov neizbežna, a je treba poudariti, da Irec ni nekakšno duhovno nadaljevanje, temveč film, ki klasiko z začetka devetdesetih obrne na glavo. Dobesedno. Tempo je bistveno počasnejši. Namesto impulzivnih nepredvidljivih protagonistov tako tokrat spremljamo metodične kriminalce, ki so zvesti pravilom igre do zadnjega. Od ulice do sodišča, do doma za ostarele. Sheeran ne izgublja živcev in ne dela napak. Joe Pesci ni več tempirana bomba, ampak premišljeni šef Russell Bufalino. V Netflixovem Ircu ima preočitne težave z egom le Al Pacino, ki v svojem slogu upodobi sindikalista Jimmyja Hoffo. In čeprav imajo vsi glavni akterji družino, se scenarij, pod katerega se je podpisal dobitnik oskarja za Schindlerjev seznam (1993) Steven Zaillian, v osrednjem delu filma še bolj kot na družinske odnose osredotoča na političen moment šestdesetih in sedemdesetih in na nekatere ključne dogodke nedavne ameriške zgodovine.
V Sheeranu je Scorsese našel zares idealnega osrednjega protagonista, s pomočjo katerega je lahko svet podzemnega kriminala povezal z najvišjimi političnimi krogi. Nekdanjega voznika in vojaka, ki je kot plačanec znotraj mafije splezal po hierarhični lestvici. Ne le da je pensilvanski hitman tik pred smrtjo v pogovorih s pisateljem priznal nepojasnjena umora Hoffe in gangsterja Joea Galla, med drugim je trdil tudi, da ima ključne informacije v povezavi z atentatom na nekdanjega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja. Njegove trditve so vprašljive, mnogi so jih izpodbijali, a je v okviru filma jasno, da je Irec popolno pripovedno orodje. Scorsese njegovo skromno zasebno zgodbo z režijo prekaljenega filmarja brezšivno preplete s širšim političnim kontekstom, zgodovinskimi osebami in vidnejšimi dogodki tistega časa.
Ameriško-italijanski režiser z avtentično upodobitvijo obdobja in tekočo pripovedjo na tak način skorajda v celoti opraviči gromozanskih 209 minut filma, saj epski dolžini doda potrebno vsebinsko širino tem in motivov, ki bodo posebno uspešno zadovoljili predvsem ameriško občinstvo. S pomočjo vrhunske računalniške tehnike digitalnega pomlajevanja lahko za nameček svojo zadnjo gangstersko zgodbo kljub velikemu časovnemu razponu filma vseskozi pripoveduje s pomočjo De Nira, Pescija in Pacina. Legendarni igralci potrdijo svoj renome, a se leta starim fantom kajpak poznajo. Kot režiser so namreč vsi zdavnaj zakorakali v svoja sedemdeseta. In čeravno lahko težji korak ob pomoči digitalnih čarovnij še spregledamo, proti koncu filma zares težko spregledamo, da smo te karizmatične zločince in njihove usode v takšni ali drugačni obliki že videli. Scorsese je torej povsem pravilno ocenil, da je prišel čas za slovo starih dobrih fantov.
