Marriage Story ni ne lahek ne zatežen film. Je realen film o kompleksnih človeških odnosih. O paru, ki se je poročil, sedaj pa se ločuje. Ker se je nekaj dokončno in nepovratno zalomilo. Marriage Story je tudi film, ki ne potrebuje več kot pet minut, da zgolj s pomočjo branja pisem vzpostavi oba glavna lika, da se lahko nato že v naslednjem prizoru začne bitka razsutega moškega in razsute ženske. Ženske in moškega, ki sta se nekoč zaljubila, ljubila, imela otroke in ustvarila družino. Potem pa je šlo vse k vragu. In kot v vsaki takšni drami, dlje ko gledamo, boljšo sliko imamo o tem, kakšni so argumenti enega in kakšni drugega. In bolj ko vemo, kakšni so argumenti enega in kakšni drugega, bolj nam je vseeno za te argumente in vse bolj nas zanima, ali in kako se lahko njun odnos uredi. V dobro njunega sina in navsezadnje njiju.
Ker če kaj, potem še prehitro postane jasno, da lahko svoj odnos rešita le sama. Ker ko se enkrat vpletejo odvetniki in sodišča, je hitro jasno, da je sistem morda res na strani otroka, ni pa nujno na strani njunega odnosa. Ker ko padejo rokavice in začne kolesje pravnega sistema razčlenjevati preteklost in določevati prihodnost, postane grdo in brezosebno. Brezosebno pa preočitno ni preveč dobro za osebne odnose. In čeprav se je morda še maloprej zdelo nepredstavljivo, nam je v tistih trenutkih, ko glavna junaka premlevata jezo in bredeta v izgubljenost, povsem jasno, kako lahko človek zavrže petnajst let občutkov, čustev in ljubezni. Kako lahko naveličanost, sumi, tiha jeza in obsojanje v prsi naselijo bolečino, ki človeka stisne in pritisne k tlom.
A če scenarij v tem pogledu gledalcu brutalno jasno govori, da imajo ljubezenske zgodbe morda vendarle ena za drugo rok uporabe, mu hkrati daje upanje, da se lahko takšen odnos, tudi ko propade, s popuščanjem, krotenjem ega in kompromisi spremeni v drugačen, a zdrav odnos. Ne slepi pa nas, da je to kakor koli garantirano ali kakor koli lahko. Ne. Če kaj, nam Noah Baumbach, filmar iz Brooklyna, z režijo brez kančka dvoma govori, kako je to težko in kako čas pri tem ne pomaga, saj nezadržno beži. Enostavno ni naš zaveznik. Časa ne zanimajo naši odnosi. Življenje teče dalje. V filmu Marriage Story, v filmu negotovih partnerskih odnosov, je to edina gotova stvar. Edina stalnica. Težko bi to bilo bolj jasno. V prizorih namreč resda ves čas poslušamo pogovore, a v teh istih prizorih se hkrati v ozadju vedno nekaj dogaja. In opozarja, da tisto, kar ni v ospredju, tisto, kar ni v fokusu kamere, nikoli ni prav zares na miru. Jasno je, da se čas ne bo ustavil, ampak se bosta morala ustaviti Adam Driver in Scarlett Johansson.
In ker seveda nič ni gotovo, ker niti v ljubezni, še manj pa pri ločitvi ni garancije, to pomeni, da ni nobenega zagotovila, da se bo vse uredilo, če se bosta ustavila. Kri namreč v teh trenutkih soočenj ena na ena vre še bolj. Tako da gluši in peče v očeh. Da se razbijajo stene in točijo solze. V tistih trenutkih sprevidimo, kako nepredvidljivi so človeški odnosi. Kako lahko ljubezen postane sovraštvo. Kako kruta so nasprotja. In da prekinitev takšnih dolgotrajnih razmerij neizbežno odnese stanovitnost in prinese praznost. Pa kasneje otopelost in nevarnost življenja tjavendan. Da je na obeh, da vsak zase na novo najdeta tla pod nogami. In še dobro, da takrat v njun odnos ne vdirajo neštetokrat videni žanrski triki.
Marriage Story na srečo ni klišejski film, ki bi dramo napihoval z očitki prijateljev in zapikujočimi pogledi sorodnikov. Marriage Story tudi ni film o vseživljenjskem kultu penisa na eni in nebogljeni, izgubljeni ženski na drugi strani. Nicole (Johansson) Charlieju (Driver) očita, da je spal s sodelavko, on pa ji zabrusi, da bi jo bolj moralo skrbeti, da se je z njo smejal. In ko Charlie Nicole očita, da si je sama kriva, da ni izpolnila svojih ambicij, mu ona zategne, da pač nikoli ni znal videti čez svojo sebičnost. Marriage Story je res film, ki si zasluži vse nominacije za glavne in stranske vloge, za režijo in scenarij, a je bolj kot to pomembno, da je film, ki zapletenih partnerskih odnosov ne poskuša poenostaviti in cenzurirati, hkrati pa se v tej poplavi čustvenih nians ne zaplete. Ni enostavnih rešitev, brazgotine bodo, odnosi se spremenijo, od nas pa je odvisno, ali preživijo.
