Od prvega kadra Svetilnika je jasno, da je Eggersov novi film nekaj posebnega. Kot nekaj iz drugega časa in dimenzije, ki pa je bilo lahko posneto le tu in zdaj. Kot njegova Čarovnica (2015), le da še za stopnico bolje in drzneje. Samo še norec ali genij danes posname črno-beli film na 35-milimetrski trak. Ki je videti, kot bi ga nek nemški ekspresionistični mojster posnel pred desetletji in odvrgel na dno oceana. Ki bi bil, ko bi bil barven, videti kot italijanski giallo, le da brez vsega tistega kričanja in špricanja krvi. Z dobrim humorjem, nekaj homoerotike in mitološko simboliko. Z dvema moškima v glavni vlogi, medtem ko ostali že zdavnaj vejo, da je treba snemati z ženskami. Četudi to pomeni snemati priredbe moških filmskih hitov. A ko boste nato videli še tisti svetilnik, svetilnik z malo začetnico, boste pomislili, da se je režiserju prav res zmešalo. Ta prekleti svetilnik je namreč videti kot gromozanski nabrekli penis. In iz tistega morja štrli tako hudičevo ponosno, kot da ni le poslednje upanje mornarjev, pač pa zadnja postojanka pred koncem sveta.
A še preden Eggers spregovori o velikem moškem egu, izvemo, kako Svetilnik pravzaprav govori o krivdi, samoti in jezi. Boj z naravo je le prispodoba za boj s samim seboj. In ker na platnu gledamo odlična Willema Dafoea in Roberta Pattinsona, tudi zares začutimo, kako silovito in neumorno zna človeka glodati vest, ter kako utesnjujoče in osamljeno je lahko v dvoje. Tako da se ta oceanski triler začne brati predvsem kot psihološka grozljivka, čeprav je obenem iz minute v minuto vse bolj jasno, kako ta film ni enožanrski. Svetilnik bi sicer lahko bil enostavna pripovedka o magičnem svetilniku, zaradi katerega se ljudem zmeša, a je nekaj bistveno boljšega in bolj temačnega. Svetilnik je film, v katerem se ljudem zmeša, ker so pač ljudje, ki počnejo slabe stvari, pa jih zaradi tega muči notranji glas. Zato je Svetilnik namesto dolgočasne nadnaravne pripovedke pripoved o grehu in človeku, ki se zateče na otok, kjer bi postal svetilničar in našel svoj mir, a kaj ko mu prejšnji svetilničar da vse drugo, le miru ne.
In čeprav se boste do konca filma zagotovo vprašali, ali nista morda igralca dve strani iste osebe, je seveda v kadru jasno, kdo je kdo. Dafoe je izkušeni oskrbnik, Pattinson pa vajenec, ki je bil prej drvar. Vajenec, ki mora štiri tedne na otoku preživeti s šefom, za katerega se zdi, da je tam samo zato, da mu vseskozi ukazuje in ga ponižuje. Tako spretno mu pije kri, da boste pomislili, ali ni morda tudi Dafoe igral v Somraku. In ko ne ukazuje in ponižuje, pije in prdi. In Dafoe prdi tako, da še vsi ti nemelodični prdci zvenijo kot tečni ukazi. In pije tako, da Pattinsonu po štirih tednih ne preostane drugega, kot da začne piti z njim. In prav tam in takrat se film šele zares začne. Ko Pattinsonu Dafoe ne gre samo na živce, ampak že na jetra. Vajenec je lahko namreč do tistega trenutka lastno vest zanikal in pred njo bežal. Odšteval dneve in tiho ubogal. Pa je nekako šlo, ker je po malem tudi masturbiral. Pa čeprav je masturbiral tako, kot so pač masturbirali v 19. stoletju. Ne s kaj manj želje in zanosa, a v sramu in v kotu, ker je bilo samozadovoljevanje takrat nečistovanje. Ko nato ta napol razrešeni libido poprime še za kozarec, seveda ne mine dolgo, da se vajenec svetilničarju izpove o svoji preteklosti. In potem tista zanikanje in beg, ki sta bila le malo prej okej, nista več dovolj. Tisti moralni alarmi, ki jih je že tisočkrat dal v dremež, ga začnejo stiskati, dušiti in gristi še tesneje.
In takrat začne propadati celo tista prekleta hiška, ki stoji ob tistem prekletem svetilniku. Pa čeprav jo je Pattinson do tistega trenutka prav marljivo krpal in sestavljal. Pod nadzorom in ukazom Dafoea, za katerega izvemo, da tudi ni v pretirano boljšem duševnem stanju. In zaradi tega tudi svetilnik v podobi nabreklega penisa ni več videti trden in vsemogočen. Pattinson tako svoje krivde ne more več skrivati, z njo se bo moral soočiti. A še preden pride do tistega, čemur bi psihologi rekli reparacija, še preden kdorkoli začne popravljati krivdo, vidimo veliko nekonstruktivne jeze. In ker je to psihološka grozljivka, Dafoe Pattinsona seveda lovi s sekiro. In to s takšno božjo jezo v očeh, s kakršno so bedno in nepotrebno nedolgo nazaj razbijali v Tiffanyju. Dafoe in Pattinson sta se namreč do konca filma že zares sita. Tako polna jeze, libida in pijače sta, da ne vesta več, ali bi se pobila ali poljubila. Tako da film po malem govori o njuni krivdi in jezi, še bolj pa o človekovi in pravzaprav moški nasploh. Ker tisto spoznanje, ki nam ga film naposled navrže na obalo, je bridko kot brinjevec. In zdi se, da ga ne pijeta le Dafoe in Pattinson, ampak da ga je težje ne piti kot piti. Da ga je pil že Prometej. Da, po Eggersu je bil alkoholik celo Prometej. In tisti prekleti svetilnik, ta nabrekli simbol moškosti, potem pravzaprav ni več le simbol upanja, ampak tudi simbol greha, nasilja in krivde. Stoji pa ponosno, to pa.
