Nedvomno je slovo od Alojzija Šuštarja, upokojenega ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita (1980-1997), slovo od človeka dialoga. Dialog je bil njegov življenjski slog. Po upokojitvi se je v tihoti kapelice Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je živel, pogovarjal predvsem z Bogom in tako uresničeval svoje novomašno in škofovsko vodilo: Božjo voljo spolnjevati.

Pot, ki jo je začel 14. novembra 1920, ga je iz majhne domače vasi Grmada nad Trebnjem najprej vodila v Zavod sv. Stanislava (1932-1940), po prvem letniku teologije na ljubljanski teološki fakulteti na študij v Rim (1941), bolezen pa ga je po vojni odvedla na zdravljenje v Švico, kjer je ostal do vrnitve v domovino (1977). Vrnil se je kot človek z velikim ugledom, ki si ga je pridobil kot tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc, z vodstvenimi službami v škofiji Chur, kjer je bil škofov vikar, rektor Visoke bogoslovne šole in predavatelj moralne teologije, in tudi s predavanji zunaj Švice v Franciji, Italiji, Nemčiji in Avstriji. Kot strokovnjaka s področja etike so ga v katoliško manjšinski Švici vabili za svetovalca v državne komisije.

Po vrnitvi v domovino je dr. Šuštar doživel dvojni šok. Razmere v Cerkvi na Slovenskem so bile drugačne od razmer v katoliški cerkvi v Švici. Ta je leta 1972 na sinodi razpravljala o nekaterih kočljivih vprašanjih cerkvenega življenja, ki so se kasneje izkazala za zgrešena. Vendar se je dr. Šuštar prilagodil utripu Cerkve na Slovenskem in takoj po vrnitvi sprejel vrsto pomembnih služb. Trinajstega marca 1980 je prevzel krmilo ljubljanske nadškofije in Cerkve v Sloveniji, ki ju je vodil po poti nove evangelizacije, na kateri je poudarjal moč in vrednote Kristusovega evangelija ter dialoga in medsebojnega spoštovanja. V notranjem cerkvenem življenju je posvečal pozornost izobrazbi in vzgoji duhovnikov, laikom, vzgoji, povezovanju s Cerkvijo v sosednjih deželah, ekumenizmu in misijonom. Sledil je prepričanju, da je prva naloga kristjanov "biti čim boljši ljudje, čim boljši kristjani, verniki in Slovenci". Njegov pomemben dosežek je bila tudi oživitev škofijske klasične gimnazije v Šentvidu.

Kot človek z velikim moralnim ugledom in evropsko kulturo je doživel tudi šok v dialogu s civilnimi oblastmi, ki so mu kmalu "dobrohotno sporočile", da z njimi ni dialoga o izkušnjah in spoznanjih, ki jih je prinesel iz Evrope. Službo je opravljal v nadškofijskem dvorcu, ki je bil prekrit s prisluškovalnimi napravami. A v svojih prepričanjih je ostal premočrten. Kljub ideološki blokadi ni nehal izražati dobre volje, poudarjati demokratičnih načel, zagovarjati pravičnosti, se zavzemati za enakost vseh državljanov in spodbujati vernih, naj svoja temeljna prepričanja izrazijo tudi javno. Njegova premočrtnost, ki je delovala povezovalno, je ustvarila pogoje, da so se državljani na plebiscitu za samostojnost Slovenije brez zadržkov z nepričakovano večino odločili zanjo. Ugled in spoštovanje, ki ju je imel v evropskem prostoru, sta odločilno pripomogla k mednarodnemu priznanju Slovenije. 13. januarja 1992 je Slovenijo kot neodvisno in samostojno državo priznal Vatikan, dva dni zatem članice Evropske unije. Grenko pa je ostalo njegovo spoznanje o dialogu, ki se je začelo med državo in Cerkvijo po osamosvojitvi. Po šestnajstih letih samostojnosti so se mnogi dogovori, sklenjeni med državo in Cerkvijo, le mukoma uresničili, mnogi še danes ob njegovem odhodu niso ugledali luči sveta. Čeprav se je ta dialog pogosto izkazal za navideznega in ni obrodil dogovorjenih sadov, je nadškof Šuštar ostajal idealist, prepričan, da kulturnemu dialogu ni mogoče postavljati meja.

Za svoje cerkveno, kulturno, družbeno in diplomatsko delo je nadškof Šuštar prejel številna odlikovanja. Za petinsedemdesetletnico sta mu teološka fakulteta in Slovenska škofovska konferenca posvetila jubilejna zbornika z mnogimi uglednimi avtorji. Postal je častni občan občin Trebnje in Ljubljane. Univerza v Mariboru mu je podelila častni doktorat, medtem ko je predlog za podelitev častnega doktorata Univerza v Ljubljani zavrnila. Leta 2001 je prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge pri osamosvojitvi Slovenije.

Svojo zemeljsko pot je zaključil z duhovno oporoko, v kateri svojega naslednika, vse duhovnike, redovnike in redovnice, kakor tudi vse vernike ljubljanske nadškofije in verne Slovence doma in po svetu še enkrat prosi, da storijo vse in si prizadevajo z vsemi močmi, da bi slovenski narod ohranil in poglobil katoliško vero, zvestobo Cerkvi in svojo narodno samobitnost in zavest.

dr. Robert Petkovšek, docent za filozofijo in prodekan na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani