Enotnost in odgovornost sta gotovo večni vrednoti, ki se ju moramo ne samo spominjati, ampak ju tudi negovati in ohranjati. Velikokrat slišimo besede o tisočletnih sanjah Slovenk in Slovencev o lastni državi. Mogoče je bolje kot sanje to obdobje poimenovati kot hrepenenje naroda po samostojnosti, suverenosti ali neodvisnosti, saj smo dolga obdobja živeli pod nadvlado drugih, tudi tujcev, ki so bili naši gospodarji, čeprav na naši zemlji.
Pred štiriintridesetimi leti pa je hrepenenje naroda doživelo uresničitev. Ljudje so se na plebiscitu izrekli za samostojno, neodvisno in suvereno državo. Danes bi kakšen predstavnik slovenske elite dejal, da je »amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako«, zbrala toliko razuma, da je ugotovila, da narod brez elite ne obstaja in da je rezultat referenduma nekakšna zelena luč za privatizacijo tistega, kar je ta narod s svojimi rokami ustvarjal desetletja (zdravstvene in kulturne domove, infrastrukturo, tovarne, šole …). Pustimo cinizem ob strani in zapišimo, da sta samostojnost in neodvisnost postali neposredni cilj in da je uresničitvi tega neposrednega cilja dala legitimnost prav enotnost volje ljudi. Enotnost ni nastala kot posledica politične mobilizacije ali nacionalistične evforije. Prav nasprotno, nastala je kot posledica demokratične preobrazbe, kot posledica uveljavitve človekovih pravic in kot sredstvo za njihovo zaščito.
Spomenik sodi na Trg republike
Ko govorimo o enotnosti, bi morali izkazati svojo enotnost tudi, ko se odločamo, kje bi postavili spomenik slovenske osamosvojitve. Pri tem je iskanje ustreznega prostora neproduktivno, še zlasti če nekateri mislijo, da ta ne sodi na Trg republike zaradi že obstoječih spomenikov na njem in ker veljavni odlok ne dopušča kakšnih večjih posegov na Trgu republike. Kakor koli gledamo na zgodovino nastanka samostojne Slovenije, je treba upoštevati zgodovinski lok od vloge generala Maistra, tigrovcev, borcev NOB do vojne za samostojno Slovenijo. Tako meniva, da je edini prostor, ki pride v poštev za postavitev spomenika slovenske osamosvojitve, Trg republike. Čeprav sva zapisala, da je Trg republike »edini prostor«, najino mnenje ni izključujoče do predlogov drugih, ki pa še zdaleč ne dosegajo simbolnega in združevalnega prostora, ki ga nudi ta, na katerem so se zgodila simbolno najmočnejša dejanja. Tako meni tudi večina policijskih vojnih veteranov in vojnih veteranov ZVVS.
Najbolj imamo v spominu simbolični dvig zastave na Trgu republike ob dnevu državnosti leta 1991. Prav pa je, da slovenska javnost izve, da tisti večer slovenska zastava ni bila dvignjena samo na Trgu republike. Miličniki so tisto noč, predvsem zjutraj, na vseh mejnih prehodih z droga odstranili jugoslovansko zastavo in svečano dvignili slovensko zastavo tudi na novo vzpostavljenih mejnih prehodih z Republiko Hrvaško. Še več, miličniki so istočasno z vseh mejnih kamnov odstranili napis SFRJ in napisali Republika Slovenija. Glede na to lahko ugotovimo, da ob dvigu slovenske zastave na Trgu republike ni šlo samo za simboliko, saj se je hkrati na meji vzpostavila dejanska samostojnost in suverenost Republike Slovenije. Ne nazadnje je tudi Milošević želel »miting resnice« izvesti na Trgu republike. Zato bi bilo mogoče smiselno na Trgu republike kot spomenik postaviti dvignjeno slovensko zastavo.
Omenjena demokratična preobrazba, ki se je začela udejanjati že v osemdesetih letih minulega stoletja, je bila nekakšno gonilo razmisleku, ali je državna skupnost, v kateri smo živeli, tista, ki ustreza našim željam za življenje v prihodnosti. Nemiri v drugih republikah takratne skupne države, ekonomske razmere s pomanjkanjem nekaterih za življenje nujnih potrebščin, visoka inflacija so le del takratnih težav, ki so povzročile začetek homogenosti ljudi. Mednarodne okoliščine, še posebej v vzhodni Evropi, razpad Sovjetske zveze in konec hladne vojne, so spremenile tudi razmerja moči v svetu, kar smo imeli priložnost doživljati tudi na našem, takrat še skupnem prostoru Jugoslavije. Vse to je povzročalo nekakšno naelektreno vzdušje, ki se je še dodatno krepilo v obdobju »mitingaštva«. Preprečitev načrtovanega mitinga resnice v Sloveniji leta 1989 s strani slovenske milice je bila pomemben kamenček v mozaiku rasti zaupanja v takratno slovensko milico in politično vodstvo, ki se je do leta 1991 le še stopnjevalo.
Povrnitev zaupanja je nujna
Vrnimo se k enotnosti. Gotovo je eden od temeljnih pogojev za enotnost zaupanje. Po vsem navedenem o dogodkih v Sloveniji v letih 1989, 1990 in 1991 nam zaupanja ni manjkalo. Zaupanje je bilo izraženo tako na individualni ravni med posamezniki kot tudi na ravni institucij. Zaupanje se je po javnem mnenju izkazovalo tudi s takrat modro vodeno politiko in še posebej v institucije nacionalne varnosti, zlasti milico in teritorialno obrambo. Tako oblast kot javnost sta se zavedali pomembnosti zgodovinskega trenutka. Tako je bilo vzpostavljeno popolno zaupanje, kar je imelo za posledico enotnost naroda.
Danes beremo, da enotnost med politično elito le ni bila tako idealna, vendar na razpoloženje naroda ni imela bistvenega vpliva, predvsem zato, ker takratni politiki vseh nesoglasij glede procesa osamosvajanja niso razglašali v javnosti. Bili so dovolj pametni in modri, da so vedeli, kdaj je treba biti tiho. Skratka, naj ponovno zapiševa, da je pogoj za enotnost zaupanje in naloga političnih voditeljev je, da to zaupanje povrnejo.
Naj razmišljanje o enotnosti zaključiva z ugotovitvijo, da je celotna osamosvojitvena epopeja, vključno z vojno za obrambo samostojnosti Slovenije in stalnimi mirovniško obarvanimi prizadevanji, zgodovinsko enkratna, navdihujoča. Plebiscitarno odseva zaključno dejanje dozorelega hrepenenja slovenskega naroda, državljank in državljanov Slovenije, da živi v lastni državi, odprti v Evropo in svet ter si prizadeva za mir v svetu.
To izjemno lepo simbolizira naša himna: »Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak«! Te izjemne vsebine himne bi se morali zavedati vsi Slovenci, še bolj pa politiki, ne le doma, temveč tudi na vseh uradnih obiskih tujih državnikov doma in v tujini. Njim, predvsem pa agresorjem, je treba prevesti in povedati, da imamo v himni, ki je najpomembnejši simbol naše enotnosti, samostojnosti, suverenosti in državnosti, besedilo, ki nas in ves svet opozarja, da naj žive vsi narodi in da je treba iz sveta pregnati prepir in ustaviti vse vojne konflikte v svetu, ki jih je prek 50. In politiki ne morejo mimo tega, še manj pa čakati na skupne izjave in poteze Evropske unije oziroma Organizacije združenih narodov.
