Tokrat izbira prav zares ni bila lahka. Še toliko dobrih picerij, časa pa je ostalo le še za eno. Radio nam tokrat ni dal nobenega namiga, zato smo na razgrnjen šolski zemljevid spustili košček sira, ki je ostal pri zajtrku. Obstal je nekje na zadnjem bedru naše kure, še najbliže Kozini. Sijajno, je zavpil naš sicer najglasnejši član! Takoj je predlagal picerijo v Gradišču pri Materiji in že smo lezli v črnega forda ter kot kakšni mafijci iz Alana Forda speljali, da so zaškripale gume.
Nekje na pol poti, ko je eden od članov brskal po spletu in iskal jedilni list, pa nas je doletelo. Izbrana picerija Jakob (kjer še nihče od naše odprave ni bil nikdar razočaran, saj pečejo krasne pice) je ob sredah zaprta! Kakšno razočaranje! Ampak nas nič ne ustavi. Saj okoli Kozine se da še kaj najti. Ali pa natanko v Kozini. Zavili smo k čudovito obnovljeni kamniti hiši, v kateri obratuje priljubljena picerija in oštarija Tonca (tudi tam nismo bili še nikdar razočarani). Odprto je, smo si oddahnili! Ampak še preden smo se zakadili v okusno opremljen lokal, nas je prijazni vodja strežbe Miro pobaral, če smo prišli na pico. Edini pizzaiolo je šel namreč ravno na dopust. Lahko bi si privoščili marsikatero drugo dobroto, ampak nismo prišli zato. Huh, še eno razočaranje. Ampak pri Tonci so nas potolažili z izvrstno kavico in mineralno vodo! Se bomo zagotovo vrnili ob drugi priložnosti. Tudi k Jakobu.
V tretje gre rado (v četrto pa štefan), pravijo. Kaj pa, če se spustimo na nos pod Nanos? Soglasno smo se naložili v Alana, kot pravimo našemu službenemu fordu, in odbrzeli naravnost v Vipavo. Še preden bi utegnili prečkati istoimensko reko, je zadaj sedeči potnik vzkliknil: »Poglej, picerija!« Noga je pohodila zavoro, gume so spet zaškripale in amortizerji so napovedali svojo upokojitev, ko smo naglo zavili naravnost pred teraso z napisom PICERIJA na PLACU. Polna terasa in prijeten vonj po drveh v krušni peči sta nam dala takoj vedeti, da je šlo v tretje res rado in da se bomo v Vipavi zadržali malce več časa.
Picerija na Placu od leta 2001 obratuje v trgovskem središču, pravzaprav v njeni avli, zato nas je presenetila njena lično urejena notranjost, ki prav zares spominja na plac, pravzaprav na kakšno italijansko piazzo. Če ste kdaj obiskali ljubljansko picerijo Piazza, veste, o čem teče beseda. Takoj za vhodnimi vrati stoji velika krušna, ki da takoj vedeti, da tam ni za okras. V njej namreč živahno plapola dišeč ogenj suhih drv in poskrbi, da se pice lepo zapečejo. Lokal je v dveh etažah, spodaj je poleg picopekove delavnice točilni pult in nekaj miz, po stopnicah pa se vzpnemo v gornje nadstropje z dvema sobama in nekakšnim balkonom z eno veliko in več manjšimi mizami. Slednje so sploh posrečene, saj imajo namesto nog za podstavek stare šivalne stroje. Načeloma bi jih lahko poganjali, medtem ko čakamo na pico.
Ali na kaj drugega. Na Placu namreč ponuja zelo široko izbiro testenin, med drugim šest vrst žlikrofov, njoke, široke rezance, navadne in ajdove raviole ter špagete z obilico omak. Pic je na voljo 38, v dveh velikostih, po ceni od 9 do 12,50 evra. Vse so domiselno poimenovane po okoliških krajih. Izbrali smo dve. Margerito, ki ji v Vipavi pravijo log, in eno malo bolj pisano, ki ji v Vipavi pravijo wajdušna. Na njej so poleg pelatov in vipavske mocarele še črne oljke, sveža paprika, sušeni pršut, načo sir in ogrska salama. Sliši se skoraj preveč, ampak nadev na wajdušni je odmerjen zelo tehtno in okusno. Prepričala je celo našega člana, ki ne mara preveč mesnih in preveč obloženih pic, ogrske salame pa si na njej ne bi naročil nikdar. Pokusil jo je in zadovoljno zamljaskal: »Ma je dwobra!« Ko smo to povedali šefu, je dejal: »Veste, kaj povejte ljudem? Da tako se obloži pico. Ne pa naloženo kot porkamadona!« In se z njim povsem strinjamo. Pice, obložene kot blatnik od fapa, niso del naše zgodbe o dobrih picerijah.
Pozitivno nas je presenetila tudi margerita, pardon, log. Izjemno uravnotežena pica, na kateri se zelo lepo okuša tako testo kot paradižnikovo omako in mocarelo. Slednja je Na Placu sploh nekaj posebnega. Uporabljajo namreč izključno kakovostno mocarelo iz lokalne vipavske sirarne, izdelano iz slovenskega mleka. Tudi testo ni razočaralo; pripravljajo ga iz moke iz domačega mlina in zelo malo kvasa. Je pa prav pri testu še majčkeno prostora za izboljšave, čeprav te sploh niso nujne. Če povzamemo: zelo solidne, okusne, brezhibne pice! Pravzaprav molto bene!
Tako! Obiskali smo deset picerij in vam jih predstavili na teh straneh oziroma na spletu. Pri izbiri smo imeli očitno srečo, saj nas prav nobena ni razočarala; vsaka ima svoje kvalitete, pa naj v njej pečejo vrhunske napolitane, romane, morda nekakšno slovensko klasiko ali se pač nostalgično držijo stare šole peke v pekačih. Saj veste; sto ljudi, sto okusov!
