Na predvečer naše tokratne odprave po slovenskih picerijah je v sobi igral radio. To ni kakšna posebna novica, saj radio pri nas igra neprestano, še posebno marljivo pa v času okupacije javne televizije. Sredi razmišljanja, kam se podati, še pred razgrnitvijo šolskega zemljevida naše ožje domovine, je Zoran začel: En hrib stoji in reka boža polja do goric … In vse do refrena: O, moj Maribor je tak fejst nor, da srcu vse verjame … Ja ka' pa te ti tu delaš, je prešinilo podpisanega – in odločitev je padla! Nikamor drugam kot v samo srce totega mesta ob Dravi! In nikamor drugam kot na Poštno, kulinarično in tudi sicer najbolj živahno ulico Maribora. Je nekakšen mali raj za sladokusce. In Evropa v malem. Najprešernejši član naše odprave si je začel brundati nekaj o tisoč violinah na nebu za nas. Šele na poti domov je razkril, da si je prepeval evrovizijsko zmagovalko Tota Cotugna iz leta 1992. Poštna ulica je namreč precej mednarodna: od zgoraj navzdol so nanizane češka Kozlovna, irski Patrick's, nato pa druga nasproti druge bosanska Baščaršija in italijanska La pizza. Sledi še nekaj zanimivih lokalov mednarodnih imen, ki pa za našo zgodbo niso ključnega pomena.
Točno nasproti mariborske Baščaršije smo zavili v Italijo. Vsaj tako se obiskovalec počuti, ko vstopi v La pizzo, manjši, a prijeten lokal, ki sprejme približno 20 gostov. Izbirali smo lahko med 27 picami, od tega je trinajst klasičnih, dve sta brez pelatov, tri so morske, osem gurmanskih in ena sladka – z lešnikovim namazom in smetano. Na voljo so še štiri solate in dnevna sladica. V La pizzi se dobi tudi deset vrst pice na kos za s seboj. Glede na vrsto, ki se je pred okencem na ulici v času našega obiska kar potegnila, je povpraševanje veliko. Prav tako na kos ponujajo fokačo po genovsko, kar je pravzaprav pica z debelim testom, na videz nekoliko podobna tistim domačim picam stare šole, ki smo jih nekoč (in jih še vedno) pekli v domači pečici, raztegnjene čez celoten pravokotni globoki pekač. Prava italijanska picerija torej, brez odvečne ponudbe in z odlično izbiro tega, po kar pač pridemo v picerijo.
Izbrali smo gustoso iz gurmanskega oddelka, ki je popolnoma upravičila svoje ime, saj je bila zares okusna in uravnoteženo obložena. Mojster Danimir Potić, ki se je letos solidno uvrstil na državnem prvenstvu Naj picopek Slovenije, je osnovo s pelati in mocarelo spekel v veliki dvoetažni električni peči pri 335 stopinjah, nato pa jo je nadeval še z rukolo, burato, češnjevimi paradižniki in govejim pršutom oziroma bresaolo. Krasna pica brez napake, z odličnim in pravilno pečenim testom. Treba je povedati, da v La pizzi (Mariborčani bi ji v svojem narečju lahko rekli kar Lapica) pečejo povsem brez kvasa, ampak z drožmi in od 48 do 72 ur vzhajanja, kar poskrbi za rahlo, okusno in hrustljavo testo.
Pokramljali smo z lastnikom picerije, Tadejem Kovačičem, ki nam je zatrdil, da ravno zaradi kakovostnega testa po pici ne bomo žejni in nas ne bo tiščalo v želodcu, tudi če bi si jo privoščili zvečer: »Veliko večino sestavin dobimo iz Italije, to so tiste, ki sodijo na vrhunsko pico. Glede na to, da smo na najbolj živahni ulici, ponujamo tudi pice na kose. Imamo kar širok krog strank, ki še raje kot klasično pico izberejo našo fokačo.« Čeprav Kovačič zatrjuje, da po njihovi pici jedec ni žejen, je na voljo dovolj široka paleta napitkov, od brezalkoholnih in točenega piva do značilno italijanskega aperol spritza, ki se kar dobro ujame s pico. Seveda je na voljo tudi prosecco, ki dandanes ne sme manjkati v nobeni resni piceriji, družbo pa mu dela še četica klasičnih vin, tudi italijanskih.
Glasujte za svojo naj picerijo: najpicerija.dnevnik.si! Našo akcijo bomo kronali v soboto, 10. junija, v Termah Čatež, kjer bodo picopeki iz različnih picerij spekli in brezplačno razdelili rekordnih 2023 pic! Vi se boste lahko poleg tega še brezplačno kopali in se udeležili nordijske hoje, ki bo potekala hkrati. Na dogodek se lahko prijavite brezplačno!
