Odprava, ki na različnih koncih naše dežele vsak teden pokuša mojstrovine izpod rok picopekov, tokrat ni imela težkega dela pri tuhtanju, kam se podati. Ko smo viharno tuhtali, je najbolj zasanjani in redkobesedni član odprave nenadoma izjavil preprosto, a rešilno vprašanje: »Kje je obvezna postaja?« Ker približno polovica odprave prihaja iz krajev vzhodno oziroma severno od Trojan, je bil odgovor preprost, domala samoumeven: »Na Vranskem!« Tam je bilo namreč nekoč zelo pomembno obvezno avtobusno postajališče, skoraj vozlišče, kjer je polurni postanek vključeval obvezni golaž ali vampe za šoferja, nekateri pa so se zadovoljili s sendvičem ali vsaj kosom kruha ob svojem najljubšem napitku.
In kje na Vranskem pečejo absolutno najboljše pice? Pri Golobčku, seveda. In ve se, da brez Golobčka ni Benetk! Pa smo odrinili čez Trojane in se nismo ustavili, dokler nismo prispeli do lepo urejene stare hiše v samem središču vasi, tik poleg muzeja motociklov. Imeli smo srečo in točno ob dveh parkirali tik pred vrati prijetnega, lepo urejenega lokala. Ko smo vstopili, nas je za eno od miz že čakal vselej nasmejani šef Aljoša Golob, ki je picerijo pred petimi leti prevzel od očeta. Ta jo je odprl že leta 1989 in je bila takrat prva picerija s krušno pečjo vzhodno od Trojan. In Aljoša se je že takrat začel učiti umetnosti priprave pice. Od takrat je prehodil že dolgo pot in danes za pripravo testa uporablja izključno droži in ravno pravo mešanico več vrst moke, majhen del tudi polnozrnate iz bližnjega mlina. »Izhajam bolj iz kruha, raziskujem tehnike priprave testa, v zadnjem času me je zelo navdušila knjiga Nataše Đurić, iz katere sem dobil kar nekaj idej. Pred tem sem marsikaj izvedel iz stare knjige Kruh na Slovenskem. Svojim picam poskušam dati s testom nekaj značaja, vonja, okusa.«
Aljoša je šef in mojster, ki v do potankosti urejeni kuhinji pice peče sam. Ob koncih tedna, ko je več gneče, ima sicer pomoč, ampak tako kot brez golobčka ni Benetk, tudi ni Golobčka in njegovih pic brez Aljoše. Koliko pic na dan speče, je skrivnost, povedal pa je za svoj osebni rekord, ko so v Laškem na prireditvi Pivo in cvetje nekoč trije picopeki skupaj spekli 930 pic! »Bili so časi, ko je en sam picopek spekel 40 pic in še kaj več na uro. Ampak to so bile pice s standardnimi nadevi. Danes pripravljam 40 vrst pic in je treba neprestano paziti, da se ne zmotiš pri nadevu, zato te številke niso dosegljive.«
Pokusili smo pico z imenom italijanska klasika, nadevano s pelati, kuhanim pršutom, svežimi šampinjoni, jurčki, bivoljo mocarelo, svežo domačo baziliko in oljčnim oljem. Tisti član odprave, ki je sicer najbolj redkobeseden, je kmalu po prvem grižljaju odložil vilice in naznanil: »To je najokusnejša pica, kar sem jih doslej pokusil!« In pokusili smo jih zares veliko. In smo se kar strinjali – sem bomo še prišli. Tudi zaradi ekipe prijaznega osebja, ki ga Aljoša Golob posebej pohvali.
Naša in vaša akcija Naj picerija Slovenije se počasi približuje koncu, a še zdaleč ni končana. Še do konca meseca maja zbiramo vaše glasove za naj picerijo, ki bodo prinesli polovico točk, drugo polovico pa ocena strokovne komisije iz vrst Sekcije picopekov Slovenije, ki poleg kakovosti pice ocenjuje tudi urejenost lokala in kuhinje. Prvih deset bo nagrajenih.
