V naši drugi ekspediciji po picerijah smo se podali skoraj na konec sveta. Saj iz Ljubljane do Prevalj sredi Mežiške doline v resnici ni tako zelo daleč, če merimo zračno črto. A ker na Koroško vodi tako katastrofalno slaba cesta, ozka, dolga in zavita, da marsikdo zaradi nenadne slabosti obstoji že na drugem ostrejšem ovinku v Hudi luknji, je pot tja zoprna in dolga kot hudo leto. Korošci radi rečemo, da gremo čez goro k očetu, čeprav se v resnici peljemo po neskončnem kolovozu okoli kakšnih devetih gora, saj se gradnja hitre ceste vleče kot tista o jari kači in steklem polžu.
Le malo daljša je zgodovina Ahacove hiše na Prevaljah iz leta 1798, ki je najstarejši ohranjen kulturni spomenik na Prevaljah in eden najstarejših na Koroškem. V tej hiši nasproti križišča, kjer se pot odcepi v hribovsko vas Leše, je bilo gostišče že od začetka. In je še danes! Leta 1980 sta namreč hišo kupila gostinski tehnik in slaščičarka iz Mozirja in Višnje Gore, starša sedanjega birta Rafaela Škufce, in v njej leta 1982 odprla slaščičarno. Po dveh letih pa še picerijo, prvo v Mežiški dolini, ki v nespremenjeni obliki in z istimi recepturami deluje še danes. Res pa je, da so v tem času dodali še nekaj dodatne ponudbe in še nekaj vrst pice.
»Mama je bila slaščičarka in je razvila prav posebno recepturo za testo, povsem enako, kot ga za pice uporabljamo še danes,« pravi Rafael, ki recepta ni pripravljen razkriti niti za večjo vsoto denarja. Testo, ki ga pripravlja že tretja generacija družine, je povsem drugačno, kot smo ga vajeni pri običajnih vrstah pic. Je bolj slaščičarske sorte, a seveda ne sladko. »Začeli smo s štirimi vrstami pic. Urška (po Uršlji gori) je klasična s paradižnikovo omako, šunko, sirom in gobicami, rudar ima dodano še jajce, leška (po vročekrvnih leških fantih) je poleg šunke in sira z domačim džuvečem in pekočimi feferoni, posebnost pa je bila in je še sadna pica z borovnicami, jabolki, ananasom … in sladkim smetanastim namazom namesto paradižnikove omake za podlago. Marsikomu se to sliši čudno, a če jo imenujemo pita, gre pravzaprav za zelo okusno pecivo.
Danes je na jedilniku kakšnih 10 ali 11 vrst pice, ampak pri Škufci so kombinacije neomejene. Pravzaprav je že kar navada, da dolgoletni stalni gostje, med njimi jih je veliko iz sosednje Avstrije, naročajo svojevrstne nadeve. »Skoraj za vsakogar točno vemo, kakšno pico bo naročil, vedno enako kombinacijo,« se smeji Rafael. Pri tem velja upoštevati, da so pice na voljo v štirih velikostih: otroška, mala, normalna in družinska. Pečene so v okroglih pekačih, še vedno istih, ki so jih že pred štirimi desetletji posebej zanje izdelali v Železarni Ravne. Pice so po obsegu resda nekoliko manjše, a sta testo in nadev malo debelejša. »Naše pice so pač malo posebne, morda niso všeč vsakomur. Ampak naši gostje prihajajo in želijo točno takšno, našo domačo pico. Zato nikdar ne bomo delali drugačnih,« zaključi Škufca. Stara šola pač!
