V naši vedri odpravi, ki se za vas podaja križem krajev po podalpski deželi med dobrimi picerijami, smo prejšnji teden, ravno na dan zmage, spet modrovali, kam se podati. In po nekaj uvodnih samogovorih našega navigatorja je padla odločitev, da pri priči odrinemo vse do Kolpe! Natančneje do Vinice, rojstnega kraja Otona Župančiča. Katero picerijo obiskati v tistih koncih, je bilo lažje določiti, kot rešiti sto ugank. Čašo opojnosti bomo pokusili pri Pavliču! Navdušeni kot kakšni cicibani smo se podali na dolgo in zavito pot, s starim fordom smo odropotali najprej do Novega Mesta, nato pa čez Gorjance, kjer smo se na cesti smukali med težkimi tovornjaki z napisom Složna braća. V slogi je res moč, zavito kolono smo naglo premagali.
V Vinici smo zavili levo malo pred zadnjo bencinsko črpalko pred mejo in parkirali pred lepo hišo z belokranjskim vzorcem na fasadi. Stopili smo lahkih nog naokrog in brž smo stali v lično urejenem, zelo čistem in pospravljenem lokalu, v katerem nas je presenetilo, da nismo zaznali nobenega vonja po hrani. Še enkrat smo preverili in na izvesku dejansko piše: Bar pri Pavliču. »V zarje Vidove!« se je pridušal najmanj krepostni med nami: »Kam smo pa prišli?« Menda se ja nismo peljali tako daleč zaradi bara, smo pomislili, a natakarica je vse dvome pregnala z eno krepko, sunkovito potezo. Odrinila je namreč vratca, ki prostor za šankom povezujejo s kuhinjo. Imeli smo kaj videti: najprej orjaško, zakurjeno krušno peč, ob njej pa nasmejano šefinjo Karmen Starešinič Kobe, ki je obenem picopekinja. In njeno kuhinjo, pospravljeno kot iz škatlice.
Kako to, da je krušna peč skrita, saj to za picerije ni ravno običajno, smo povprašali Karmen, ki jo obiskovalci poznajo po zvonkem smehu in simpatični belokranjski gostobesednosti. »Pred leti smo odprli bar in še danes smo ostali bar, ne imenujemo se picerija. To pa zato, da smo zadržali domače stalne stranke; tu je namreč navada, da se v picerijo ne hodi na kavo. To bi jih odbilo. Iz istega razloga je kuhinja zaprta, čeprav imamo krušno peč. Malo sem jih prevarala!« je povedala v gromkem smehu.
Ampak pice so se zelo prijele ... »Pravzaprav sem jih začela peči bolj iz lastnega veselja. Češ, ko bodo ljudje že kaj popili, bomo za poleg spekli še kakšno pico. Ampak takoj, ko sem začela, je povpraševanje zelo naraslo. Zlasti v poletni sezoni ali med prazniki, ko nas dela tudi po deset in na dan spečemo po 250 do 300 pic! In to vse pojedo tukaj, naročil za ven sploh ne sprejemamo. Imamo pa za jesti samo pice, nič drugega. In veliko je stalnih strank, ki se vračajo že vsa leta.«
Seveda smo menili, da nam svojega recepta za uspeh ne bo izdala, pa nam ga vendar na neki način je: »Receptura in vse sestavine ostajajo vedno enake, zato je kakovost stalna.« In od kod Belokranjki znanje za pripravo pice? »Šla sem na sejem v Ljubljano, kjer so o umetnosti priprave pic predavali italijanski mojstri. Dobro sem jim prisluhnila in si vse skrbno zapisala; še danes delamo testo po isti recepturi. V posebno pomoč in spodbudo pa mi je bil in mi je še mojster Aleš Rekar, predsednik Sekcije picopekov Slovenije.«
In koliko je zaposlenih v kuhinji, se človek nehote vpraša ... »Že od začetka pred osmimi leti delam sama, imam seveda pomagače, ko je gneča, pravkar pa uvajam enega picopeka. Testo, ki pred peko počiva najmanj 48 ur, pa mi strogo po moji recepturi pripravlja mama. Na kilogram moke ne damo niti en gram kvasa.«
Seveda smo si dali na mizo prinesti dve pici. Da bi preizkusili, kako si v Beli krajini, znani po jagnjetini in drugih mesninah, predstavljajo lahkotno pico, smo naročili dve najlažji. Karmen je smuknila v kuhinjo in že čez nekaj minut se je vrnila z margerito in bučko. Obe sta bili lepo tenki, a zelo veliki. In veste, kaj? Obe sta nam šli vsem izjemno v slast, čeprav je vsaj polovica naše odprave precej mesojeda in je Karmen spraševala, ali res ni v ponudbi pice z domačo, v krušni peči pečeno jagnjetino … Ampak brez skrbi. Pri Pavliču imajo v ponudbi kar 24 mesnih pic na čelu s krepko gazdino, od tega je 5 pekočih, 11 brezmesnih, kar 9 morskih, 3 bele in 3 otroške. Pardon, za cicibane, z Župančičevimi imeni ciciban, mehurčki in sto ugank. In še štiri vrste pičičev. Omeniti velja, da pice po ugodnih cenah pečejo v treh velikostih, pri čemer je že najmanjša res velika!
Na poti nazaj domov čez Gorjance se ni nikomur zehalo, kar je odličen pokazatelj, da je bilo testo pri Pavliču zares kakovostno in pravilno zapečeno. In da je pri Pavliču vzdušje zares vedro, podprto z nezgrešljivim in nalezljivim smehom simpatične šefinje Karmen.
Glasujte za svojo naj picerijo: najpicerija.dnevnik.si! Našo akcijo bomo kronali v soboto, 10. junija, v Termah Čatež, kjer bomo razglasili naj picerije Slovenije ter spekli in brezplačno razdelili rekordnih 2023 pic! Vi se boste lahko poleg tega še brezplačno kopali in se udeležili nordijske hoje, ki bo potekala hkrati. Na dogodek se lahko ob glasovanju prijavite brezplačno!
