Tema letošnjega festivala izpostavlja trajnostne arhitekturne prakse. Kaj si pod tem predstavljamo? Gre za rešitve pri prenovi in obnovi (regeneraciji) starih prostorov z uporabo inovativnih materialov in gradbenih tehnik ter ponovno uporabo starih materialov.
Sliši se precej zapleteno, praksa pa je pokazala, da je zapleteno še bolj. Ne le zaradi uskladitve obstoječih materialov na objektu in njihove sinhronizacije z novimi materiali, največji izziv je bil poiskati ljudi s pravim znanjem in izkušnjami. Izginjanje takšnih ljudi pomeni izgubo starih, že pozabljenih gradbenih tehnik oziroma materialov, ki jih včasih ne morejo nadomestiti najsodobnejši, tehnološko dodelani in dragi materiali. Predvsem gre za znanje z veliko začetnico. Pri prenovi so tako poleg arhitekta Jana Šimnovca in statika Nejca veliko vlogo odigrali dedek Jureta Benkoviča in še nekateri drugi, starejši obrtniki. Veliko dela je opravil lastnik sam.
Ko se je lastnik hiše odločil v pritličnem delu stavbe urediti stanovanje, kjer je bila nekoč kovačija, je imel svojo vizijo, kako naj bi bilo novo/staro stanovanje videti. Kot vedno so želje eno, realne možnosti pa drugo in je včasih treba sprejeti kompromise. Hiša šteje več kot 350 let, pritličje je narejeno iz kamnitega zunanjega zidu, kar je bilo za kovačijo verjetno idealna rešitev. Po treh stoletjih in več pa je bilo treba narediti celovito rekonstrukcijo sten, tal in stropa, porušiti nekaj pregradnih sten in odstraniti »pregrade«, torej vrata. V sklopu prenove so kamnito-opečnate zidove in oboke očistili in ponovno ometali z apnenim ometom, ki omogoča dihanje konstrukcije. Z apnom so ometali tudi predhodno saniran spuščeni strop iz lesenih letev. Da bi omogočili ogrevanje s sodobnim talnim sistemom, pa so kmečki pod nadomestili z masivnim parketom. Dvojna lesena okna ohranjajo vtis stare kmečke domačije, prav tako ohranjena črna kuhinja in kmečka peč z lesenim ležiščem, kjer so se nekoč greli otroci. Stanovanje velikosti 94 m2 je nekakšen odprt labirint, v katerem se prepletajo elementi obrtniške preteklosti družine Benkovič (ročne žage, leseni vijak iz stiskalnice za izdelavo lakov, mlinski kamen …) s sodobnimi pohištvenimi elementi – 3 m dolgo moderno kuhinjsko mizo, sodobno kuhinjo, kopalnico.
Kako pomembna je preteklost, je ugotovil lastnik pri iskanju ustreznih pohištvenih elementov, kot recimo pri iskanju novih/starih stolov. Gugalnik iz tovarne Stol Kamnik je star več kot 40 let, a je videti kot nov. Ko bi lahko dobil še kak ustrezen kuhinjski stol, bi bil še kako vesel. A kaj, ko se je s pojavom novih, modnih, a kratkotrajnih pohištvenih trendov moral zadovoljiti s cenejšimi in manj estetskimi rešitvami. Pravi, da samo začasno. Poudari pa, da ni vse staro kot zlato in tudi ne vse novo zanič; vsak čas prinaša neke nove rešitve. Umetnost ali veščina je, če znaš narediti spoj enega in drugega.
Minimalizem je postala zahteva sodobne ureditve doma, nasprotje tega, kar je bilo običajno za čas do 90. leti minulega stoletja, ko smo hranili reči za vsak primer in so se te nabirale po stenah, omarah in kleteh.
Nekaj me je spreletelo. Ob obisku nekaterih podobnih stanovanj sem opazila, da so s sten izginile umetniške slike in knjižne police. Morda je k temu najbolj prispeval splet, ki je postal sodobno skladišče za vse, kar človek potrebuje, in vse tisto, kar bo mogoče še kdaj prišlo prav. Na srečo (ali tudi ne) ga je možno veliko lažje in hitreje pospraviti – že s pritiskom na gumb »delete«.
Priporočam vam, če vas zanimajo možne rešitve bivalnih prostorov, da se festivala OHS udeležite naslednje leto. Je dobra in zanimiva izkušnja, saj gre za možnost obiska privatnih stanovanj in hiš ter tudi javnih prostorov, obogatenih z novimi arhitekturnimi in oblikovalskimi rešitvami. Še vedno pa velja, da dom delamo ljudje s svojo toplino, prijaznostjo in tudi kakšno izgubljeno nogavico …
