Njihova je tudi zasluga, da so enakopravno priložnost dobile kandidatke v Gibanju Svoboda in da se je pri obeh levih strankah, ki sta se sicer slabše odrezali, kot sta pričakovali, povišal odstotek izvoljenih kandidatk. To je najbolj zgovoren znak, da se je resnična moč žensk v teh strankah okrepila, kajti doslej je veljalo železno pravilo, da vsakokrat, ko se stranke skrčijo, najprej stolčke izgubijo ženske. Tokrat se to ni zgodilo, niti pri poslankah niti pri volitvah za ključne parlamentarne funkcije, in enako, vse kaže, bo obveljalo tudi pri ministricah.
Toda to še ne pomeni, da se je spremenilo vse, kar je treba spremeniti.
Desna politika, ki je v DZ tudi napotila res močne in sposobne poslanke, žal, še vedno uporablja klasične prijeme seksističnega obravnavanja najbolj izpostavljenih političark nasprotnega pola. Zadnji primer nesramnega označevanja novoizvoljene predsednice DZ za kurtizano je žalosten dokaz, da smo se sicer znebili primitivnega seksizma na oblasti, da pa ga je v javnosti ostalo še več kot dovolj, da nam bo še naprej onesnaževal kulturo političnega dialoga.
In zdravilo?
V ženskem gibanju se moramo vsakokrat, ne glede na politično barvo napadene kolegice, vse skupaj složno in solidarno postaviti proti politiki mačističnega in seksističnega poniževanja in napadanja žensk, ki nastopajo v javnosti in politiki. Dovolj nas je že v politiki, da lahko s svojim ravnanjem pokažemo: nestrinjanje je v politiki normalno, kritika nasprotnikovih stališč je samoumevna, nespoštovanje in seksistična nesramnost do drugače mislečih pa v političnem dialogu v civilizirani družbi nimata kaj iskati.
Sonja Lokar, Ljubljana
