Tito je najavil ostre ukrepe
Jugoslovanski predsednik Josip Broz – Tito je imel 22. t. m. v Boru, ob koncu svojega srečanja z inženirji in delavci, ki grade električno centralo v Džerdapu (Železnih vratih) na Donavi, govor, v katerem je obsodil »dramatiziranje problemov« v Jugoslaviji, nacionalizme, govorenje o konfederaciji in podobnem in najavil skorajšnje sklepe izvršnega biroja in predsedstva ZKJ o raznih političnih in gospodarskih problemih, kot npr. o nelikvidnosti (o pomanjkanju tekočih denarnih sredstev) v gospodarstvu.
Tito je rekel med drugim: »Med vojno niso obstajale in niso bile zame, ki sem vodil naš narodnoosvobodilni boj, in za vse naše borce v našem odločnem skupnem boju, da premagamo fašizem, preženemo okupatorja, porazimo notranjega sovražnika in postavimo temelje novega družbenega sistema, nobena ovira kakršnekoli narodnostne meje. In zakaj bi bila danes naša federativna ureditev razlog za mednacionalne razprtije in ovira za naš nadaljnji razvoj?…
Že prej sem slišal – je nadaljeval Tito – da nekateri zastavljajo vprašanje, ali je federacija najustreznejša oblika naše skupnosti, ali ne bi bila morda boljša konfederacija ali kaj podobnega, in to me je osupnilo.«
Potem je zatrdil, da v »bazi« jugoslovanske družbe, pri proizvajalcih v delavskih kolektivih, ne občutijo takih problemov, ampak jim gre samo za proizvodne uspehe, za dvig standarda in za delavsko samoupravljanje, ki naj bi ravno odpravilo nacionalna nasprotstva. (…)
»Onemogočiti moramo tiste elemente, ki žele zastrupljati naše odnose in izzivati nacionalne probleme v naših medrepubliških odnosih. V naših kolektivih ni nacionalizma in kolektivi zahtevajo močno jugoslovansko socialistično skupnost. Mi, voditelji, moramo ravnati tako, kot žele naši proizvajalci… Nekateri ljudje pri nas imajo velike ambicije. Prepričali pa jih bomo, da njihove ambicije ne smejo biti v škodo naše Zveze komunistov. Zahtevali bomo disciplino.« (…)
Tito se je potem odločno zavzel za enotnost države. Rekel je:
»Kot vidite, kadar se govori o monolitnosti naše države, ne pristanem na nobene kompromise. Pri tem nočem delati kompromisov z nikomer, dokler bom na tem položaju. Ni mi lahko, če moram odkrito povedati kako resnico, ki koga močno prizadene. Odločil pa sem se, da se ne bom oziral na to, ali se bom komu zameril ali ne. Dokler bom na tem položaju, se bom dosledno zavzemal za tisto, za kar sem se bojeval vse življenje, za kar so se bojevali med narodnoosvobodilno vojno jugoslovanski narodi s komunisti na čelu: za enotnost naše države, za napredek, za izgradnjo socializma, za neoviran razvoj samoupravljanja, za krepitev jugoslovanske socialistične skupnosti.« (…)
Potem je skritiziral tudi tisk in dejal: »Resno se moramo posvetiti tudi raznim teorijam, ki so nam tuje, ki nam zastrupljajo odnose v državi, a ki se spretno tihotapijo skozi del našega tiska. V našem tisku, gledano v celoti, je veliko dobrega, včasih pa se vrine tudi kaj takega, kar nam povzroči dosti neprijetnosti. V mislih nimam le dezinformacij, temveč predvsem tisto, kar zastruplja tudi naše mednacionalne odnose. In temu moramo zares narediti konec. (…)
Sedaj se manj govori o Jugoslaviji, a več o federaciji. Nikoli nisem bil – in tudi sedaj nisem za nekako jugoslovanstvo v takem pomenu, da bi ustvarili eno nacionalnost. Vse nacionalnosti morajo najti svoje mesto v naši federaciji in ga tudi lahko najdejo, kot prava država pa smo vendarle – Jugoslavija. Zunaj poznajo Jugoslavijo, ne poznajo republik. (…)«
Novi list (Trst, Gorica), 25. septembra 1969
Gospodarstvo mu peša
(…) V Zagreb, med Hrvate, je prišel govorit Tito sam. Uradno so izračunali, da se je zborovanja na Jelačičevem trgu v Zagrebu udeležilo nad 300.000 ljudi. (…)
Tito seveda v govoru ni pozabil svobodnega Zahoda ter je ugotavljal, da se odnosi med Jugoslavijo in zahodnimi državami na vseh področjih razvijajo uspešno. Ni pa mogel mimo dejstva, ki tare jugoslovanski komunistični režim od njegovega začetka naprej, da »resne težave ovirajo hiter razvoj teh odnosov na gospodarskem področju in to vsled jugoslovanskega gospodarskega deficita in vsled carinskih omejitev na uvoz poljedelskih proizvodov v te države.«
Tito se ne more sprijazniti z dejstvom, da Zahod in sploh noben gospodarstvenik ne bo vlagal svojega imetja v gospodarstvo, ki temelji na iluzijah marksistične ideologije, katere neskladje s človeško naravo je notorično.
Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 16. oktobra 1969
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
