Šele precej zapoznelo spoznanje, da bodo ljudje z več prostega časa več trošili in torej bolj kupovali njihove proizvode, je tovarnarjem naklonilo nenadno popustljivost do dolgoletnih delavskih zahtev po skrajšanju delavskega časa. Štirideseturni delovni teden je tako prvi uvedel znameniti ameriški proizvajalec avtomobilov Henry Ford, in sicer leta 1914. Danes denimo v skandinavskih državah in tudi že drugod v Evropi, vključno s Slovenijo, posamezna podjetja uvajajo šesturni delovnik, ker naj bi ta prinašal večje zadovoljstvo zaposlenih in preko tega večjo produktivnost. V preteklosti (povsem izvzeta ni niti sedanjost) zaposlenim pravica do deklarativno in zakonsko določenega osemurnega delovnega časa nekako ni bila kar sama po sebi dana. V Ljubljani so na primer pred 91 leti izbruhnili protesti, ker so nekateri delodajalci, opogumljeni s podobnim razmišljanjem posameznih ljudi v vladi, želeli doseči, da osemurnik ne bi veljal za vse kategorije zaposlenih. In kot se je v tistih časih »spodobilo«, se je tudi pri tej temi, kot skoraj pri vsaki drugi, ustvarila priložnost za besedne spopade med liberalnim in klerikalnim časopisjem.
Za osemurnik
Včerajšnji dan ni časten za naš socialni razvoj. Liberalno orientirano obrtništvo in trgovstvo pod vodstvom SDS si je dalo izpričevalo, katerega se bo pred zgodovino še sramovalo.
Obrtniški shod proti osemurnemu delovniku ni sicer izšel iz vrst obrtništva, organizirala ga je SDS zato, le da dobi priliko in nov način svojega nastopa proti vladi in naši stranki. Ker naša stranka v vladi dela tako, da ne daje SDS nikake priložnosti za opravičeno kritiko, je SDS segla po zlorabi agitacije proti osemurnemu delovniku. To dejstvo, kakor je za SDS sramotno, je za slovensko obrtništvo in trgovstvo opravičljivo in bo naš socialni zgodovinar, kadar se bo dotaknil tega neveselega dogodka, lahko to okolnost obrtnikom v dobro vštel.
Socialen napredek in socialna izobrazba je v Sloveniji že toliko dovršena in tako splošna, da napad na osemurni delovnik lahko imenujemo velik padec nazaj. Slovensko ljudstvo je že leta 1900 na svojem II. katoliškem shodu proglasilo osemurni delovnik za svojo programatično socialno zahtevo. (…)
Po vojni je slovenski minister za socialno politiko Jože Gostinčar takoj v prvem mesecu svojega ministrovanja uzakonil osemurni delovnik za vso državo. In tedaj smo bili Slovenci ponosni, da je naš mož izdal to postavo. (…)
Osemurni delovnik ni in ne sme biti več predmet razprav! To je ugotovljena in, dokler velja sedanji družabni red, neizpremenljiva postavka, s katero mora vsakdo računati. Praktično je za slovensko obrtništvo razlika med osem- in deseturnim delovnikom tako brezpomembna, da ne igra glede njegove konkurenčne sposobnosti nobene vloge. Za narodno blagostanje, če mislimo na splošno narodovo zdravje, na splošno zadovoljstvo, na družine nastavljencev in nameščencev, pa pomeni splošno zvišanje delovnega časa ogromno izgubo, ki vsaj posredno zopet pade v velikem delu na obrtnike.
Slovenec, 4. septembra 1928
Ljubljana, 4. septembra.
Klerikalci so zopet zavili oči proti nebu in izlili polno skledo votlih besed o svojih krščanskih načelih. »Slovenec« je danes priobčil kar na dveh mestih dolgovezne tirade o osemurniku. V uvodniku govori o »izkoriščanju delavca« in o »obrambi človeka pred izrabljanjem po kapitalu«, na drugi strani pa prinaša izjavo Jugosl. strokovne zveze o nekaki njeni »straži za osemurni delavnik«. »Slovenec« piše seveda vse to samo zato, da se »ne kvari ugled sedanje vlade«. Za drugo mu ni mar. (…)
»Slovenec« demagoško zlorablja protestni shod obrtnikov proti uredbi o odpiranju in zapiranju trgovin. Razume se, da mora lopniti po SDS in predočiti stvar tako, kakor da je SDS načelno proti osemurniku in samo SLS za osemurnik. Mi smo stali vedno na stališču, da so obrtniške in delavske stanovske organizacije organizacije, ki naj so od političnih strank neodvisne. Na tem stališču stojimo tudi še danes. Zato je zlobnost, ako se »Slovenec« povzpne do trditve, »da shod proti osemurniku ni izšel iz vrst obrtništva, organizirala ga je SDS zato, da dobi priliko in nov način nastopa proti vladi in naši stranki«.
Ne zdi se nam vredno, da bi napram hinavski klerikalni zgovornosti za osemurnik ponovno podčrtavali naše stališče. SDS je s praktičnim delom, z uzakonitvijo raznih delavskih teženj pokazala, kako pojmuje praktično socijalno politiko, SLS pa je prišla in naredila samo zmedo. (…)
Osemurnik in pa zakon o zaščiti države. Tudi to je poglavje o odkritosrčnosti klerikalnih deklaracij. G. Gosar je bil na vladi skoro dve leti. Sedaj je dr. Korošec kar predsednik vlade in živimo v popolnoma normalnih časih. Zakaj nista odpravila zakona o zaščiti države, zakaj ne ustavita samovoljnih preganjanj delavstva širom države? (…)
Jutro, 5. septembra 1928
Odbit napad na osemurnik.
Ljubljana, 3. sept. 1928. Danes je ljubljansko delavstvo pokazalo, da ima zavest in voljo čuvati svoje svetinje. Kako pa tudi ne, ko so pa ljubljanski kapitalisti vseh vrst in strank, računajoč na notranjo razkrojenost proletariata, organizirali centralni juriš na baš največjo svetinjo delavskega razreda, na osemurnik.
Podjetniške organizacije so že pretekli teden napovedale, da bodo v znak protesta proti uvedbi nove odredbe o zapiranju in odpiranju trgovin in obratov, uprizorile Podjetniški štrajk s tem, da bi bile vse trgovine in obrati zaprti v pondeljek med 11. in 12. uro. Ob istem času bi se pa imel vršiti podjetniški manifestacijski shod z glavno nalogo: zahtevati podaljšanje delovnega časa. Vodstvo naše naj višje pokrajinske strokovne instance, Strokovna komisija za Slovenijo, je za vse te nakane v pravem času zvedela in je organizirala Protiakcijo, ki je na čast ljubljanskega delavstva izborno uspela. (…)
Delavska politika, 5. septembra 1928
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
