Že tedaj so se namreč kazali znaki, da je v mnogočem zelo raznoliko skupnost narodov težko držati skupaj v miru in slogi. O tem, da bi Slovenija in Hrvaška lahko zapustili Jugoslavijo, se je sicer bolj potiho v Beogradu govorilo že v letih 1920, 1923 in 1924, veliko bolj na glas pa v začetku jeseni 1928. Po atentatu na hrvaške poslance, ki ga je 20. junija tistega leta izvedel črnogorski poslanec Puniša Račić, so se zlasti odnosi med Hrvati in Srbi močno zaostrili. Na Hrvaškem je prišlo celo do krvavih nemirov. Vlada Velimirja Vukićevića je po atentatu, v katerem so umrli trije hrvaški poslanci, odstopila, za krmilo je poprijel dotedanji policijski minister, Slovenec dr. Anton Korošec. V močno pregretem ozračju so se začele pojavljati govorice in špekulacije o odstranitvi (rekli so ji »amputacija«) Hrvaške in Slovenije iz Kraljevine Jugoslavije ter vzpostavitvi kraljestva Velike Srbije. Ko je kralj Aleksander o tej ideji spregovoril s slovenskim poslancem dr. Gregorjem Žerjavom, voditeljem Samostojne demokratske stranke (SDS), mu je ta odvrnil, da je verjetno edini kralj v svetovni zgodovini, ki želi svojo državo zmanjšati, in ne povečati.
Kako so mislili amputirati…
– Zagreb, 3. sept. Nedeljski »Jutarnji list« objavlja na uvodnem mestu senzacionalno poročilo iz zaupnih virov, ki se nanaša na najvažnejše dogodke povodom poslednje vladine krize. Glasom teh informacij se je po demisiji Vukičevićeve vlade vršil sestanek srbijanskih zarotnikov, na katerem so sklenili amputacijo prečanskih krajev. Na dan Vukičevićeve demisije so ti zarotniki sestavili zemljevid, po katerem naj bi se izvedla amputacija. (…)
Slovenski narod, 3. septembra 1928
Veleizdajalski režim
Član KDK hrvatski poslanec Predavec je razkril javnosti, kako se je vladni predsednik dr. Korošec pred nekaj leti bavil z idejo ujedinjenja Slovencev pod Italijo. Z vodeno izjavo je dr. Korošec to zanikal in – nikome ništa. Predstavniki KDK so že večkrat opozorili javnost, kako se v Beogradu bolj kot kedaj poprej bavijo z načrti amputacije in ko Beograd drugače na vse tako temperamentno reagira, se na vsa ta očitanja ne reče ne bev ne mev. (…)
Predstavniki KDK govorijo mirno in silno obzirno o grdih nakanah Beograda, da ne bi škodovali ugledu naše države, poučeni so pa tudi o veleizdajalskih naklepih Beograda najnatančnejše ter bodo tudi skrbeli, da se bo veleizdajalce klicalo na odgovornost. Molčanje krivcev je sicer že samo najboljši dokaz in nekako priznanje krivde, da si pa v Beogradu ne bi mislili, da vsi zločini niso znani, je zagrebški »Jutarnji list« včeraj objavil nekaj podrobnosti, ki najboljše dokazujejo, kako dobro pozna KDK vso režimsko družbo. (…)
Nekdo je omenil odcepitev Švedske in Norveške in vsi so se oprijeli tega argumenta. Rekli so, da bi se pred svetom najboljše pokazala visoka kultura in politična zavednost, če bi se šlo mirno narazen. Ideja se je tudi konkretizirala. Z vso vnemo se je iskala amputacijska črta.
Mobilizirani so bili vsi, ki imajo nekaj pojmov o etnografiji in statistiki. Našli so črto državne razdelitve in sicer od donavske obale preko Vinkovcev ob Savi do Vrbasa, potem pa po strugi Neretve do Jadrana tako, da bi bila obmejna mesta Velike Srbije Osijek, Brod, Banjaluka in kraji nižje Splita. Tudi tehnične strani te razdelitve so se razpravljale. (…)
Iz vsega tega sledi: Veleizdajalci so v Beogradu. Amputacija je potrebna, a ne za dele jugoslovanske države, ki mora postati še večja, temveč za odstranitev današnjega režima in njegovih predstavnikov.
Mariborski večernik Jutra, 3. septembra 1928
Dr. Vladko Maček o amputacijski aferi
Zagreb, 7. septembra č. Ob 3. popoldne je predsednik KDK dr. Maček sprejel na svojem stanovanju na Prilazu novinarje in jim je na vprašanje o amputaciji dal naslednji odgovor:
»Hm, hm, amputacija. Ni mi znano, kdo je prvi rabil to besedo. Toda ta beseda popolnoma odgovarja srbijanski mentaliteti, ki smatra našo državo prosto za razširjeno Srbijo. Ako bi naša država bila tudi de jure razširjena Srbija, kakor je danes, žal, de facto, tedaj bi bilo dovoljeno govoriti o amputaciji. Vsakemu lajiku pa mora biti znano, na kakšen način je nastala naša država in da je bil pri ustanovitvi naše države od največje važnosti sklep hrvatskega sabora od 29. oktobra l. 1918., s katerim je hrvatski sabor izjavil, da pristopajo Hrvatska, Slavonija in Dalmacija kot celota v državno zajednico vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev. Komur to ne zadošča, naj si prečita mirovne pogodbe, kjer so evropske velesile ugotovile, na kakšen način je nastala naša država. (…)
Pri tem pa bo treba tudi pri teh državnih poslih onemogočiti vsako hegemonijo in majorizacijo, zlasti pa vsake vrste nasilje.«
Jutro, 8. septembra 1928
Posl. dr. Žerjav o politiki amputašev
Bled. 8. septembra d. Naš urednik se je na Bledu danes razgovarjal s poslancem dr. Žerjavom, ki se je udeležil kmečkega praznika. (…)
Naš dopisnik je vprašal posl. Žerjava, kaj pravi k debati o amputaciji. »To je tako žalostno poglavje,« je izjavil g. poslanec, »da bi ga najraje zakopal globoko pod zemljo. Treba pa o njem govoriti, ker lahko miselni predlog za amputacijo odgovarja mentalnosti gotovih krogov v Srbiji. Zaman so vsi izgovori. KDK ni nikdo vprašal, je-li za amputacijo, kakor se zdaj izmotavata gg. Davidovič in Spaho, temveč amputacija ji je bila predlagana in ponudena. To je zelo velika razlika, ker znači, da je četvorna koalicija sama bila že zanjo, oziroma je nanjo pristala, sicer bi je ne mogla ponuditi.
V danih prilikah nismo te grozne ponudbe mogli razumeti drugače, nego da se nam stavlja alternativa: »Ali ostane hegemonija, ali pa ima priti amputacija!« (…)
Jutro, 9. septembra 1928
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
