Prvo mesto po številnosti prav gotovo predstavljajo izseljenci. To so ljudje, ki so se večinoma zaradi želje po boljšem ekonomskem položaju (v nekem obdobju tudi na politični osnovi) za vedno izselili iz Slovenije. Začenši z drugo polovico 19. stoletja, prek največjega vala v času pred prvo svetovno vojno (v Severno Ameriko) ter zlasti med vojnama (v Južno Ameriko in industrijsko razvide evropske države), je ozemlje današnje Slovenije zapustilo približno pol milijona ljudi. Precej njihovih potomcev danes ne govori več slovensko. Izraz zdomci se nanaša na naše ljudi, ki so zaradi pokanja jugoslovanskega gospodarstva po šivih v 60. in na začetku 70. let minulo stoletje odhajali v tujino, največ jih je odšlo v Nemčijo, za delom, ki ga pri nas ni bilo mogoče dobiti. Čeprav je tedanji režim Titove Jugoslavije to dejstvo nekaj časa skušal zanikovati in prikrivati, so sčasoma zavodi za zaposlovanje začeli sami organizirati odhajanje naših ljudi na »začasno delo v tujini«, kot so rekli temu. Povsem drugačno kategorijo predstavljajo izgnanci in begunci, saj gre za ljudi, ki so bili domovino prisiljeni zapustiti, sicer ne bi ostali živi. Migracije naših ljudi se dogajajo tudi danes, le da temu radi rečemo beg možganov.

Naši izseljenci

Po podatkih izseljenskega komisariata v Zagrebu se je leta 1928 iz naše kraljevine izselilo v prekomorske dežele 27.789 ljudi, to je 187 manj kakor leta 1927. Največ izseljencev (7484) je šlo v Argentino, kjer je sedaj več kot 100.000 naših državljanov. V Kanado, kjer je sedaj približno 35.000 naših emigrantov, se je lani izselilo 5925 ljudi, v Zedinjene države Severne Amerike pa 4796. (…) Iz Slovenije sta se izselili 3102 osebi, največ v Kanado in Zedinjene države. V evropske države se je lani izselilo 12.538 oseb. (…) Po statistiki izseljenskega komisariata so naši emigranti poslali lani v domovino 18,696.592 dolarjev. V povojni dobi se je izselilo naših ljudi okroglih 136.000, vrnilo pa se je 71.000 oseb.

Domovina, 3. oktobra 1929

Beda v Prekmurju

Prekmurski delavci so raztreseni po Nemčiji, Franciji in Slavoniji. Daleč od doma si morajo iskati kruha. Prihodnje leto bo njih dotok v inozemstvo še večji. Takrat bo odšlo samo v Nemčijo 6000 delavcev. V Francijo bi jih lahko odšlo do 10.000, toda ekspozitura dela v Murski Soboti jih bo pod pogoji, kakršni so tam letos, odposlala mogoče samo 5000. Zakaj Prekmurci tako vro v inozemstvo? Drugega izhoda nimajo reveži. V Jugoslaviji so zelo slabo plačani; samo 12 do 14 din dobijo dnevno. V Franciji na primer se jim godi mnogo boljše. Tam zaslužijo nekateri od 24 do 25 frankov na dan. 60 odstotkov je takih, ki imajo sijajno preskrbo: trikrat na dan dobijo meso s prikuho in vinom. 40 odstotkov pa je takih, ki služijo pri slabih gospodarjih. Ti jih izkoriščajo, da komaj vzdržujejo. (…) K slabim delodajalcem se prekmurski delavci ne bodo več pošiljali.

Domovina, 3. oktobra 1929

Izseljevanje Slovencev v Francijo ponehalo

Zadnje čase našo javnost nekako razburja vprašanje izseljevanja Slovencev v Francijo. V časopisih se je ta problem obravnaval že na vse mogoče načine, do članka v nekem listu, ki je ostro kritiziral izseljevanje naših delavce v baš v Francijo. (…)

Res je, da je v Franciji precej Slovencev, ki so zaposleni pri najrazličnejših delih in ki so se izselili že pred leti, toda tim je Francija postala že nekaka druga domovina, ki skrbi za nje kakor za svoje sinove. Zato nimajo potrebe ne želje vrniti se v domovino. (…)

Kako je pa z emigracijo v tekočem in preteklem letu? Po informacijah, ki smo jih dobili na tukajšnjem francoskem konzulatu, je izseljevanje Slovencev v Francijo vedno manjše, ponehava od leta do leta. V zadnjih 12 mesecih se je izselilo v Francijo okoli 200 Slovencev, kar je torej minimalno število, ki še ne upravičuje razburjanja, ki torej še ne dela perečega emigracijskega vprašanja. Vsaj ne, če primerjamo izseljevanje Slovencev z izseljevanjem Hrvatov, katerih je v zadnjih 12 mesecih šlo na delo v Francijo okoli 1000. (…)

Slovenski narod, 4. oktobra 1929

Onim, ki zapuščajo Slovenijo

Kdor se izneveri svojemu jeziku, se odtuji svoji materi in svojemu narodu.

Zagreb, 27. januarja. Te besede so namenjene onim Slovencem, ki zapuščajo svojo domovino. (…)

Težko je ukazati in še težje prepričati koga, ki morda nikoli ni stal pred vprašanjem, zakaj ne ljubi in ne spoštuje onega majhnega koščka slovenske zemlje, da naj ljubi marljiv in nadarjen naš narod. Morda je to naša najusodnejša napaka, da nekako zanemarjamo svoje osnovne narodne dolžnosti. (…)

Vsak, ki zapušča Slovenijo, naj dobro premisli, da predstavlja v onem trenutku ves naš narod in njegov značaj. Ako ni toliko zrel, da bi branil in čuval ono, kar je vsakemu človeku dragoceno, a to je njegov narodni značaj, potem ne škodi samo sebi, ampak tudi nam vsem. Takih škodljivcev smo imeli doslej mnogo. A vsi so se globoko varali v enem, to je, ker so napačno mislili, da to drugim narodom ugaja. Neznačajnost v tem pogledu nam je že doslej nepopisno škodovala. Menda nas bodo šele drugi narodi naučili spoštovati sebe.

Vsem onim, ki so ohranili hrbtenico tudi v tem pogledu, pa moramo izreči naše spoštovanje. Oni so s tem več koristili svojemu narodu, kot jim to moremo danes priznati. Njihova zasluga je, da smo danes na vseh ostalih področjih na tako visoki stopnji. Upamo, da nam bo uspelo prav rešiti tudi to najnesrečnejše vprašanje našega naroda.

Neodvisnost, 30. januarja 1937

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib