Na plakate, s katerimi so ljubljansko občinstvo vabili na otvoritveno predstavo, seveda niso pozabili napisati: Prosimo priti v slavnostni obleki. Omeniti velja, da so večino gradbenih del po načrtih čeških arhitektov Hraskyja in Hrubyja opravila domača podjetja in obrtniki. Deželno gledališče, ki je v programu ponujalo tudi opere in operete, je imelo za Slovence in slovenstvo v Ljubljani zaradi velikega nemškega vpliva velik pomen. Žal pa gospodarjenje z velikim objektom, v katerem so se odvijale precej drage predstave, ni bilo tako enostavno, kot so v začetnem zanosu nekateri pričakovali. Upravljalec, ljubljansko »Dramatično društvo«, se je nekajkrat znašel v hudih denarnih težavah, ki so kazale na popoln bankrot. Toda gledališče je, čeprav s hudimi težavami, preživelo obe vojni, danes pa v objektu domuje Slovensko narodno gledališče Opera in balet Ljubljana.
Deželno gledališče v Ljubljani.
Danes zvečer vršila se bode znamenita slavnost v beli naši Ljubljani. »Dramatično društvo« slovensko otvorilo bode na slovesen način novo deželno gledališče. Prvikrat zadonela bode slovenska beseda v novem hramu Talije, katerega je postavila dežela kranjska. Pri tej priliki bode gotovo našim čitateljem drago, ako jim podamo na kratko popis popolnoma dodelanega novega našega hrama umetnosti dramatične.
Novo deželno gledališče, za katero sta izdelala načrte deželni inžener J. V. Hrasky in arhitekt A. J. Hruby, je tako mojstersko dovršena zgradba v vsakem oziru, bodisi v celoti, bodisi v podrobnosti, da se opravičeno sme z njim ponašati dežela kranjska in bela naša Ljubljana. Imenovana mojstra umetnika ustvarila sta nam monumentalno zgradbo, za katero nas po pravici sme zavidati marsikatero večje provincijalno mesto, ki se ne more ponašati z jednako dovršeno in luksurijozno izvedenim gledališčem. (…)
Napisi v vseh prostorih gledišča so slovensko-nemški, da tudi tujec lahko vidi, da je v deželi, kjer prevlada slovenski jezik. Naj bi skoro došla doba, da bode tako tudi v novem hramu Talije, kjer je domača dramatična umetnost storila zopet važen korak naprej. Kdaj se bode izpolnila ta zelja – to odvisno je od naše narodne zavesti in odločnosti.
Slovenski narod, 29. septembra 1892
Kriza našega gledališča.
Za Slovence je torej glasbenopevski repertoire najmanje še enkrat dražji in najmanje dvakrat počasnejši v svojem razvoju, kakor za Nemce. (…)
A danes imamo zopet veliko krizo, ki se je tekom zadnjih 10 let razrasla že skoraj do gledališke katastrofe. Naše gledališče je danes brez osobja in brez vodje; nihče ni angažiran, nič se ne pripravlja, igralci so brez strehe in nekaj jih je odšlo že drugam.
Ali se bo razpokana in razklana ladja zopet le malo zalepila in za silo zakrpala? (…)
Glosa
Propadla kmalu
vsa slovenska bo kultura
če na nji ležala,
klerikalna bo cenzura.
Dan, 21. aprila 1912
O usodi slovenskega gledališča v Ljubljani.
V soboto zvečer se je vršil v ljubljanski mestni posvetovalnici izredni občni zbor »Dramatičnega društva«. Občni zbor se je pričel šele ob pol 9. uri zvečer, ker so udeleženci pričakovali g. župana, katerega pa ni bilo. Vodil je občni zbor predsednik »Dramatičnega društva« profesor Reisner, ki je podal tudi poročilo:
Društvo je javilo igralnemu osobju, da mu ne bo moglo s 1. junijem plačati gaž in da ga odveže od pogodb za bodočo sezono. S tem je prenehalo »Dramatično društvo« z rednim prirejanjem predstav v deželnem gledališču. (…) Gledališče bi se moralo sredi sezone zapreti, da niso dobili novih sredstev z zastavljenjem podpore za leto 1913. Kot skrajno sredstvo smo ustanovili Kino-Metropol z geslom: »Namen posvečuje sredstva«. Finančni uspeh je bil tekom dveh mesecev tako povoljen, da bi se v dveh letih sanacija financ izvršila. (…) Dež. glavar pa je ustavil predstave. S tem so bili računi »Dramatičnemu društvu« prečrtani; društvo ima sedaj tudi pri kinematografu izgubo, ker je šel zadnji denar za nakup novih filmov. O naziranju, da so bili filmi umazane vsebine, pravi, da je le naziranje neopravičeno. Predstavljali so »najboljše« (detektivske filme, združene z najnižjimi erotičnimi snovmi, slikanjem in upodabljanjem žensk v Evinem kostumu in to vse pred očmi otrok! Op. ured.), reformni kinematograf bi imel prazno hišo, ker odraslo občinstvo bi ga ne obiskovalo. To, kar ljudi zabava, se smatra za javno pohujšanje! (…)
Gosp. svetnik Milčinski je izvajal: Krize slovenskega gledališča so že dolgočasne; za izpremembo imamo sedaj katastrofo. Z ustavljanjem gaž, ki bi jih moralo plačati, se je »Dramatično društvo« javilo insolventnim. Katastrofa mu je ljubša kot vedne krize, ker po letih bi prišla sicer še hujša katastrofa. (…)
Odkar se je pričelo pri »Dramatičnem društvu« koritarstvo, od takrat slovensko gledališče rapidno propada. (…)
Slovenec, 2. junija 1913
Vprašanje deželnega gledališča.
Vsled prepovedi kinematografskih predstav v gledališču, ki naj bi služile v saniranje gledaliških financ, je pahnjeno Dramatično društvo v težko finančno zagato in visi letošnja gledališka sezona v zraku. Sobotni občni zbor je na predlog društvenega odbora pozval ljubljanskega župana, da sestavi deputacijo, ki naj od deželnega odbora izposluje prepustitev deželnega gledališča »Dramatičnemu društvu« do 1. aprila 1914 in sicer brez pridržka, proti zmerni najemnini. Ako ostane intervencija te deputacije brezuspešna, ustavi društvo 30. t. m. svoje delovanje. (…)
Obstanek slovenskega gledališča je sedaj v rokah klerikalnega deželnega odbora.
Zarja, 3. junija 1913
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
