Po toplem sprejemu na canskem festivalu in vsej PR-norišnici v povezavi s predzadnjim celovečercem Quentina Tarantina po ogledu res ni bilo pričakovati mešanih občutkov. Nostalgičen servis in trenutki genialnosti žal ne morejo prikriti pretirano lenobne prve polovice filma, ki na idejni ravni bolj kot kaj drugega zgolj popisuje in romantizira produkcijo, značilno za tisti čas. Ni skrivnost, da je režiser iz Tennesseeja velik oboževalec vesternov, eksploatacijskih in filmov b-produkcije, a to ne ustavi plejade namigov, dovtipov in filmov v filmu, s pomočjo katerih to vnovič ponovi. Bilo je nekoč v Hollywoodu je zelo oseben in čustven film, s tematiko, pisano na kožo filmarju samorastniku, a tudi presenetljivo atipičen in malo dolgočasen.
Srčen poklon filmu
Tarantino v svojem devetem filmu nedvomno deluje zreleje kot kadar koli (kar ni nujno kompliment). Ko popisuje zaton filmskih šestdesetih, njegov slog spominja na kakšno evropsko artistično produkcijo, proti koncu se odloči celo komentirati nasilje v svojih filmih. Igralcem in zgodbi pusti dihati, prizori niso serija verbalnega petelinjenja. Kot dodaten lik in posrednik vzdušja mu izdatno služijo znamenite hollywoodske lokacije, ki so oživljene do najmanjših podrobnosti. Toda po drugi strani se Tarantino, mojster pastiša in trivialnega, čeprav manj, vseeno zateka k svojim starim trikom: gostobesednim dialogom, potenciranemu nasilju in zabavnim naključjem. Problem je, ker stari in novi Tarantino nista vedno najbolje usklajena. Prehodi med sentimentalnostjo in banalnostjo so mestoma nerodni, a kljub vsemu je to nezgrešljivo tarantinovski film, v katerem protagonisti svoj revolver nosijo za zobmi in so obdani z avro težkih frajerjev.
Medtem ko sledimo zgodbi zvezdnika Ricka Daltona (Leonardo DiCaprio), ki je v kariernem zatonu našel uteho v alkoholu, in Cliffa Bootha (Brad Pitt), njegovega flegmatičnega kaskaderja dvojnika, se v ozadju spreminjajoče filmske krajine, ki igralski duet postavlja na stranski tir, slika vzpon Mansonove krvoločne komune. Marketinški oddelek je filmu nadel oznako »ljubezensko pismo Hollywoodu«, a je pošteno, če ga označimo tudi kot poklon filmskemu ustvarjanju na splošno in specifično vesternu. Očitna aluzija na žanr tiči že v samem naslovu, še bolj pa je to razvidno iz številnih referenc in žanrskih tropov, navdih pa izdaja tudi struktura filma, ki se bere kot zbirka klasičnih vesternov. Ob obveznih tihih odsekih ne manjka briljantno napeta sekvenca, v kateri prišlek po prihodu v nov kraj naleti na sumničave vaščane, niti z dialogom obarvani dueli, ki tlakujejo pot veličastnemu končnemu soočenju.
Izjemna zadnja tretjina
Žal si Tarantino od vesterna izposodi tudi izdatno minutažo. V resnici vse skupaj izpade že kar ironično. Ironično v smislu, da se končni izdelek zaradi polžjega tempa v prvi polovici zdi predolg, po drugi strani pa je vanj stlačenih toliko idej in tem, da bi moral biti daljši, če naj bi bil bolj smiselno povezan. Tarantino si kot enciklopedični poznavalec tokrat resnično da duška. Filmskemu ljubitelju nasuje ogromno materiala, ki veli ponovne oglede, a je hkrati razvidno, kako so ideje kar kopičijo in je pod preočitnimi prispodobami dolgo časa težko najti bolj pronicljivo rdečo nit. Filmska minutaža (159 minut) v tej zmešnjavi neizbežno raste. Tako niti ni čudno, da zmanjka pravega časa celo za veliki imeni, kot sta Al Pacino in Kurt Russell, ki oddelata povsem pozabljivi vlogi.
Podobno podhranjen nastop ima za povrh dekle s filmskega posterja Margot Robbie. Kot preminula igralka Sharon Tate Avstralka z vidika zahtevnosti vloge ni prav dosti več kot glorificirana barbika. In ni ravno treba biti feminist, da ti je jasno, da se preostalim ženskim vlogam ne godi bistveno bolje. Novo ime Margaret Qualley ima sicer odlično prezenco, a je zreducirana na pohotno hipijevko po imenu Pussycat, njene sotrpinke pa so karikatura vreščečega babjega tropa. Da ne bo pomote: ključni zadržek je, da so vloge podhranjene, ne odsotnost politične korektnosti.
A to vendarle ne bi bil Tarantino, če ne bi provociral, čeprav bi si v skoraj triurni čudovito posneti odi Los Angelesu konec šestdesetih ob fantastičnih vložkih tako DiCapria kot Pitta vseeno želeli več izdelanih likov. Tovrstne neuravnoteženosti pa so v bistvu odraz filma kot celote. Ko namreč pride zadnja tretjina filma, je jasno, da Quentinu po kavbojskih žilah še vedno teče čarovnija. Briljantni finale s poetično piko na i, ki ga je treba videti in ki vas bo spomnil na zgodovinsko poigravanje iz Neslavnih barab, govori o tem, da je Tarantino najboljši, ko je pač Tarantino. Četudi izvemo, da hipije sovraži samo za odtenek manj kot nacije. Zunaj svojega kalupa namreč malo šepa.
