Če ste videli Cuarónovo Gravitacijo (2013), Nolanovo Medzvezdje (2014), Scottovega Marsovca (2015), Villeneuvov Prihod (2016) in Garlandovo Uničenje (2018), potem morate videti tudi najnovejši film režiserja Jamesa Graya. Ad Astra je film, ki znanstvenofantastično formo podreja nekaterim najbolj perečim bivanjskim vprašanjem. Je še ena v vrsti vesoljnih odisejad, polna posebnih učinkov in osupljivih podob, ki za to, da človeka zreducirajo na manj kot enciklopedično opombo, ne potrebujejo več kot kader ali dva. Je pastiš resnosti in kvaziznanstvene točnosti, ki smo je v zadnjih letih videli veliko. Ko se pogrezamo v temo, ne vidimo in slišimo samo, kako majhen je človek, pač pa, kako s seboj v vesolje poleg tehnologije prinaša tudi vse svoje napake.
In če kaj, je Ad Astra film nasprotij. Je nekomercialen film na sporedu komercialnih kinoponudnikov. Je filmsko popotovanje na rob našega osončja, ki pa z vprašanji ves čas ostaja trdno na Zemlji. Epopeja, ki raziskuje vesolje in sočasno pod drobnogled jemlje človeka. Saga, ki ve, da so njeni filmski predhodniki vsa dobra vprašanja že zastavili, zato odsotnost novih idej nadomesti tako, da izpili način pripovedovanja. Reprize motivov se loti subtilno, posredno, previdno, in če se le da, v obliki prispodobe. Ad Astra najbolj briljira, ko najbolj blefira. Že res, da potujemo v vesolje, a dlje ko smo, bolj odkrivamo sebe.
Dlje ko potujemo, bolj popotovanje dobiva dimenzijo vračanja vase. Dlje ko gremo, bolj postaja intimno. Vse je metafora in zdi se, da se na več tisoč ton goriva sploh nismo usedli.
In če kdo, potem film kajpak nosi Brad Pitt, ki igra svoje vloge iz leta v leto bolj suvereno. Ameriški zvezdnik je v svoji bogati igralski karieri počel že marsikaj. Ropal je kazinoje, vozil tanke, pil kri in prešteval kosti, skalpiral naciste, se staral vzvratno, jo pljunil in jo stisnil, prisluhnil pesmi reke in ljubil jeseni. Tokrat obleče skafander astronavta Roya McBrida in sprejme misijo – eno tistih, ki se jih ne odkloni. Pošljejo ga po stopinjah njegovega domnevno mrtvega očeta, vesoljskega kavboja in pionirja, nekakšnega kozmičnega polkovnika Kurtza, v resnici pa Tommyja Leeja Jonesa. Iz smeri njegove odprave se namreč namesto potrditve obstoja inteligentnega življenja na Zemljo vrnejo energijski sunki, ki grozijo, da bodo uničili planet in z njim človeštvo.
Razum nad čustvi
Ad Astra nam pokaže, kako smo v bližnji prihodnosti že postavili postojanke na Luni in Marsu, nismo pa opustili svojih slabih navad. Še vedno raziskujemo, osvajamo, a predvsem še vedno igramo boga. Ne požiramo več le lastnega planeta, pač pa smo kolonizacijo in vojne za vire izvozili tudi v vesolje. Kozmični zakoni človeku sicer res niso niti malo naklonjeni, a zdi se, da je človek samemu sebi naklonjen še nekoliko manj. Dobro torej, da je Brad Pitt tak, kot bi klonirali Ryana Goslinga, torej da je naš junak Roy McBride kot Neil Armstrong iz Chazellovega Prvega človeka (2018). Metodičen, stoičen in fokusiran, skratka razum na dveh nogah. Racionalen človek, ki je čustva omejil na najnujnejše, toliko, da mu je stalno treba preverjati utrip. Kot bi v njem že zdavnaj vse pogorelo in je ostala le še tleča melanholija. Zaradi tega je vsaka solza poplava, vsak trzljaj potres. Da ga doma čaka Liv Tyler, ne igra nikakršne vloge. To namreč ni Armageddon (1998). In da gremo z njim vse do Neptuna, sploh ni nepredstavljivo. Ad Astra namreč ni biografska drama.
Ad Astra ima eno večjo napako, in sicer, da v bogat žanr ne prinese nove, zares unikatne ideje. Od povsod si malo sposoja. A ko se naposled znajdemo v žametnem objemu modrega giganta, je scenaristični zamah ironije skoraj popoln. Dobre štiri milijarde kilometrov od Zemlje namreč izvemo, da tu za nas ni ničesar. Da se je treba obrniti nazaj. Da imamo tisto, kar vneto iščemo, ves čas pred nosom. Do najočitnejšega je pot vedno najdaljša. Prek trnja do zvezd. Ad Astra tako za konec vklopi tisto, kar je bilo prej izklopljeno. Tudi nekaj hollywoodske sentimentalnosti. Živeti in ljubiti, pravi. Negostoljubno okolje se zaradi tega zdi za odtenek znosnejše, breme osamljenosti lažje, naš planet pa je še vedno samo eden.
