Ko po četrt stoletja ponovno vzide sonce in v kinu, obdanem z novo generacijo otrok, zaslišimo značilni vokal južnoafriškega glasbenika Leba Morakeja, je težko ostati ravnodušen. Uvodnik remaka Levjega kralja (1994), z obvezno zimzeleno pesmijo Eltona Johna in Tima Ricea Circle of Life, je v novi računalniški podobi povsem tak kot v predhodniku. Prizor je še vedno veličasten. Ko mandril Rafiki vpričo čuječega živalskega kraljestva dvigne malega Simbo, se je težko znebiti občutka, da smo ga še včeraj videli prvič, zato naj vas nikar ne preseneti nostalgična solzica. Bodite jo pripravljeni hitro skriti. Uvodni prizor je pač eden tistih stebrov ameriške popkulture, zasidranih globoko v kolektivno zavest. Jon Favreau sicer v primerjavi z izvirnikom glasbeno iztočnico v naša ušesa pošlje trenutek ali dva kasneje, kar ljubiteljem predloge zagotovo ne bo ušlo. Ravno toliko, da se v misli prikrade dvom in z njim vprašanje – ali si je res drznil?
Tečno dosledna adaptacija
Seveda si ni. Iskreno povedano newyorškemu režiserju predrugačenja začetnega prizora ne bi oprostili, drugod pa bi si vendarle lahko vzel to pravico. Težko je namreč spregledati dejstvo, kako dobre četrt milijarde dolarjev težka adaptacija originalu sledi pretirano dosledno. Kot po kopitu se zvrstijo shakespearijanski umor v družini, pobeg v izgnanstvo, levje-hijenska diktatura in tisti zmagoslavni povratek prestolonaslednika. Edini spremembi, vidni brez povečevalnega stekla, sta Pumba z glasom Setha Rogena in Timon v zvočni podobi Billyja Eichnerja, ki z igrivimi dialogi posrečeno modernizirata vlogi največjih uživačev, ter bolj izdelan lik levinje Nale (Shahadi Wright Joseph, Beyoncé Knowles). No, pa tudi to, da se Chiwetel Ejiofor v vlogi zlobnega bratomorca Scara nikakor ne more kosati z ikonsko izvedbo angleškega igralca Jeremyja Ironsa. Nova glasovna zasedba res ne postavlja kakšnih mejnikov.
Ključna beseda pri vsem tem je modernizacija. Disney, ki je bil velik, še preden je svojemu medijskemu imperiju priključil Marvel in 21st Century Fox, zadnja leta svoje največje hite kot po tekočem traku prireja bodisi v obliki igranih filmov, takšna sta recimo Burtonova Alica v čudežni deželi (2010) in Ritchiejev Aladin (2019), bodisi s pomočjo fotorealistične računalniške animacije, kot smo to videli v Knjigi o džungli (2016). Pri nekaterih se izvirne zgodbe oklepa kot pijanec plota, pri drugih daje režiserjem več umetniške svobode. Primer odlične reinterpretacije je kajpak Zlohotnica (2014) z Angelino Jolie, ki poda klasično zgodbo z vidika antagonistke.
Izgubljena čarobnost?
Kaj je prav in kaj ne, je težko soditi, Disney pač lahko s svojimi avtorskimi deli počne, kar se mu zdi. Saj ne, da bi bila tovarna otroških sanj znana po neki hudi originalnosti, nenazadnje je ob prihodu novega Levjega kralja na površje znova privrela zgodba o plagiatorstvu. Američani do danes niso priznali, da bi jih kakor koli navdihnila japonska risana serija Kimba the White Lion (1965–1967), čeprav so podobnosti nezgrešljive. Imajo pa po drugi strani risanke kalifornijske produkcijske družbe kljub sposojanju zgodb določen neizbrisen pečat, zaradi česar so številne obveljale za večne klasike. A zdi se, da so mojstri računalniške animacije in vizualnih učinkov v 21. stoletju začeli dober slog enačiti z realizmom.
Levji kralj v novi preobleki je kot tak tehnično gledano resda vizualna mojstrovina, hkrati pa mu manjka čarobnost stare šole. V klasičnih animiranih filmih so namreč živali narisane po podobi človeka, zaradi česar se na njihovih obrazih jasno slikajo jeza, nasmeh in solze, zavezanost realizmu pa veleva odsotnost takšnega počlovečenja, na račun česar se je z liki težje poistovetiti. Vsled tega sta govor in obrazna mimika živali vse manj usklajena, kot bi nemara šlo za posnetke v offu. Ta trend na neki način ubija umetniško srce animacije, čeprav ravno omenjena Knjiga o džungli dokazuje, da seveda ni nujno tako. Tokrat žal polovico filma zgolj čakamo, ali se bo v ozadju morda zaslišal glas kralja naravoslovnih oddaj sira Davida Attenborougha ali pa se bo v zgornjem desnem kotu pojavil logotip televizijske mreže National Geographic.
Levji kralj iz devetdesetih je v blagajne kinematografov prinesel skoraj milijardo dolarjev, prejel dva oskarja, bil več kot uspešno uprizorjen na Broadwayu in se zapisal v anale z balado Can You Feel the Love Tonight. Poslovni logiki letošnjega projekta ne gre oporekati, povsem jasno je, da bo Levji kralj zlahka izpljunil še kakšno milijardo. A ravno v tem je trik. Hakuna matata! Disney bi si brez skrbi privoščil drznejšo interpretacijo svojega paradnega konja. Tako pa nismo dobili bistveno več od pregrešno drage tehnične demonstracije.
