Skozi vinograd Igorja Leberja na Podigracu tik ob avstrijski meji se je včeraj dopoldne vlekel močan vonj po dimu. V njem je namreč prejšnji večer razporedil več bal sena in jih prižgal, seno pa je nato počasi tlelo več kot 12 ur. Leber je skušal na tak način ustvariti nekakšno dimno zaveso, ki bi zmanjšala uničujoče učinke polarnega zraka. Kako učinkovit je bil ta ukrep, včeraj še ni mogel oceniti. Vendar je že pogled na bližnje trse razkril, da je marsikateri poganjek povsem uvel.
Kljub temu je štajerski vinar prepričan, da njegov trud ni bil zaman. »Če ne drugo, smo dobili nekaj izkušenj. Izkazalo se je, da bi morali bale postaviti tudi okoli vinogradov, ne pa zgolj na vznožju, saj je termika nosila dim v vse smeri,« nam je razložil Leber, ki mu je lanska pozeba odnesla dve tretjini pridelka. Zaradi te izkušnje se je letos zavaroval pred škodo zaradi pozebe.
Leber ni bil edini, ki je skušal blažiti škodo s pomočjo gorečih bal. Podobno so ravnali številni vinarji v Svečini, še več pa jih je bilo na avstrijski strani meje. Priznani vinar Manfred Tement je zračne mase nad svojimi vinogradi mešal še s pomočjo dveh helikopterjev, v upanju, da se temperature zato ne bi tako radikalno spustile pod ledišče.
Srečko Šumenjak na svoji ekološki kmetiji pri Jakobskem Dolu obdeluje približno 21.000 trsov. Lani je iz lastnega grozdja pridelal zgolj dobrih 5000 litrov vina. Po površni oceni mu je včerajšnja pozeba uničila približno vsak tretji poganjek. »Če noč na soboto ne bo še bolj mrzla, smo očitno prestali najhujše,« je zavzdihnil Šumenjak.
Stoletna pozeba se je ponovila že ob letu osorej
Lani se je govorilo, da je bila pozeba, ki je konec aprila obiskala te kraje, izjemen pojav. Da je bila »stoletna«. Pa se je ledena nesreča vrnila že v manj kot letu dni. Tudi letos je narava ozelenela približno dva tedna prej kot sicer in znova so v najbolj muhastem mesecu temperature padle pod ledišče. Termometer ob svečinski domačiji Ceneta Šerbineka se je v noči na petek spustil na kar –6 stopinj Celzija, v vinogradu pa kar do –8. »Katastrofa,« je razočaran kmet, ki je lani izgubil skoraj ves pridelek. Kolikšno škodo mu je pozeba povzročila letos, še ni mogel oceniti, učinki se bodo v celoti razkrili šele v prihodnji dneh.
Dejstvo je, da trta, sadno drevje, orehi in tudi številne vrtnine takšnih nizkih temperatur ne prestanejo brez posledic. Izkušnje kažejo, da zaprti brsti prenesejo temperaturo do –3 stopinje Celzija, ko pa so odprti, jih uniči tudi za stopinjo višja temperatura. Za koščičarje, pečkarje in orehe je usodna stopinja pod lediščem, za marelice pa temperatura –0,5 stopinje Celzija. Pozeba bo povzročila škodo tudi čebelarjem.
Bomo trto sadili na Gorenjskem?
»Dejstvo je, da je letos utrpelo škodo več hektarjev vinogradov kot lani, ko je bilo najbolj katastrofalno le na širšem območju Maribora, zdaj pa je pozeba med drugim hudo prizadela tudi ljutomersko-ormoško območje,« ugotavlja Simona Hauptman, vodja svetovalne službe Kmetijsko-gozdarskega zavoda Maribor. »Veliko bo odvisno od tega, v kakšnem stadiju so bile prizadete rastline na prizadetem območju. Zagotovo pa bodo spet težave v sadjarstvu, ker sta na trgu nekaj vredna le jabolko in hruška prvega kakovostnega razreda. In ti sadeži praviloma zrastejo iz prvih plodičev.« Vinar Leber se sprašuje, kakšna prihodnost časa štajerske kmetovalce, če bi se tovrstni ekstremni vremenski pojavi ponavljali in jim vedno znova klestili pridelke. »Zemlje ne moremo odnesti drugam, na vinogradniških legah tudi ne moremo sejati pšenice ali koruze,« je zaskrbljen. »Zadnjič sem se s prijateljem pogovarjal, da bi bilo zdaj primerneje saditi trto na Gorenjskem. Vegetacija se tam začne kasneje, zato je verjetnost pozebe manjša. Hkrati pa so jeseni že dovolj tople in bi celo grozdje lepo dozorelo.«
