»Prav pred kratkim so me pozno zvečer poklicali iz splošne bolnišnice Celje zaradi albanskega otroka, ki je doživel hudo alergijsko reakcijo. Zdravniki matere niso razumeli, in če ne bi prišla v pičlih 15 minutah in zdravnikom prevedla, da je dobil reakcijo po zaužitju kivija, bi se lahko otrok zadušil,« je prepričana edina slovenska kulturna mediatorka za uporabnike zdravstvenih storitev iz albanskega kulturnega okolja in tolmačka za albanski jezik Vera Haliti iz Celja.
»V takih primerih je razumevanje med pacientom in zdravstvenim osebjem izjemnega pomena,« poudarja Halitijeva, ki je sodelovala tudi v projektu Razvijanje kulturnih kompetenc zdravstvenih delavcev, ki so ga pilotno preizkusili v treh slovenskih zdravstvenih domovih; poleg celjskega še na Vrhniki in v Sevnici (in ga bodo letos nadaljevali v 25 novih okoljih). V delavnicah hujšanja za pacientke, katerih materni jezik je albanščina, je v celjskem projektu sodelovalo 12 albanskih žena. »Skupaj smo se trudili,« je povedala diplomirana medicinska sestra Mateja Rozman, »vnesti v njihovo življenje več gibanja in prehransko piramido, ki je nam samoumevna, zanje pa je pomenila pomembno spremembo življenjskega sloga. In se je obrestovalo,« je prepričana Rozmanova. Enako je ob predstavitvi prvega slovenskega priročnika za razvijanje kulturnih kompetenc zdravstvenih delavcev, ki prav tako spada v sklop projekta odpravljanja kulturnih nesporazumov v zdravstvu, zatrdila tudi Shukrije Bytyqi, ena od udeleženk delavnice. Njena družina se zdaj več giba in uživa več sadja in zelenjave, pa tudi slovenščina ji zdaj bolje teče, je povedala. »Predvsem pa se bodo zdaj vse udeleženke znale in si upale bolj samozavestno sporazumevati z zdravstvenim osebjem,« je dodala Halitijeva, ki je opažala, da so doslej nekatere zaradi strahu pred nerazumevanjem odlašale z obiskom zdravnika tudi ob bolezni in odšle na pregled šele med obiskom domačega kraja.
Kartoteke ne povedo vsega
A je to le eden od segmentov, ki razgalja, kako pomemben je dialog med pacientom in zdravstvenim osebjem ter kako pomembno je pri preprečevanju nesporazumov v zdravstvu razumevanje pacienta, njegovih izkušenj, navad in pričakovanj. Veliko več segmentov zajema priročnik Kulturne kompetence in zdravstvena oskrba, ki je del širšega projekta usposabljanja zdravstvenih delavcev. »Gre za prvi tovrstni slovenski pripomoček, ki temelji na domačih izkušnjah in uči in dokazuje, kako dragocen je lahko kompetenten medčloveški stik med bolnikom in zdravstvenim osebjem ter kaj vse lahko doda skopim zapisom v zdravstveni kartoteki,« je poudarila soavtorica priročnika Marjeta Keršič Svetel z NIJZ, kjer so priročnik izdali.
V Kanadi rojena zdravstvena delavka in predavateljica Helena Kristina Halbwachs, ki si je izkušnje z izobraževanjem zdravstvenih delavcev nabirala tudi v Kanadi, Avstriji in Nemčiji, je prepričana, da prihaja slovenski priročnik v pravem času, ko se na vseh področjih srečujemo z globalno nestrpnostjo do vseh, ki so drugačni. »Želim, da bi vsi pacienti, ne glede na to, od kod so prišli, koga ljubijo, h komu molijo, kako so oblečeni, kaj jedo, začutili, da jih obravnavamo kompetentno, spoštljivo, brez predsodkov in z veliko mero empatije. Le tako bomo lahko vzpostavili zaupen odnos, ki je osnova za uspeh zdravstvene oskrbe, ter se ob koncu dneva brez slabe vesti pogledali v ogledalo,« je poudarila. »In čeprav nas zakonodaja zavezuje, da se v zdravstvu vse ljudi obravnava enakopravno, kakovostno in varno, je kompleksnost družbe, kultur in prepričanj danes tako zahtevna, da brez znanja in kompetenc ne gre več,« je poudarila in dodala, da kompetence vključujejo tudi obvladovanje pojmov, spretnosti, veščin, socialnih odnosov, stališč, ravnanj in odnosa do samega sebe.
Pomoč potrebujejo tudi brezposelni
Dodatno motivacijo za oblikovanje priročnika za razvijanje kulturnih kompetenc zdravstvenih delavcev so navrgli tudi predhodno izdelani ocena potreb in rezultati kvalitativne raziskave o ovirah ranljivih skupin v sistemu zdravstvenega varstva. Pokazali sta, da zdravstveni delavci večinoma ne poznajo kulturnega ozadja uporabnikov in uporabnic ter ne znajo ustrezno ravnati v primeru kulturnih in jezikovnih nesporazumov, je poudarila Jožica Maučec Zakotnik z NIJZ. Dodala je, da so v raziskavi opredelili več kot 35 ranljivih skupin, ki najbolj potrebujejo zdravstveno pomoč, a do nje najtežje dostopajo. Med njimi niso le pripadniki tujih etničnih skupin, marveč tudi brezposelni, prekarni delavci, odvisniki, gibalno ovirani, osebe z duševnimi motnjami, zelo pomembno vlogo pa igra tudi šibkejši socialni položaj. Zbranih izkušenj in znanja iz raziskave pa niso vključili le v priročnik in izobraževalne programe, vključiti jih nameravajo tudi v dodiplomsko izobraževanje,« je obljubila in dodala, da se bodo trudili, da bi v zdravstvo tudi na sistemski ravni čim prej vključili kulturne mediatorje in tolmače.
