»Obožujem Brazilijo, izhajam iz športne družine, sedem let sem igrala rokomet in želim pomagati pri izvedbi tega dogodka,« je poved, ki jo je Tjaša zapisala na prijavnico pred kakšnim letom in pol, po testu jezika in spletnem intervjuju pa postala del ekipe prostovoljcev, ki so jo po večini sestavljali Brazilci. Za delo je morala biti na voljo deset od šestnajstih dni trajanja OI, dobila je uniformo, plačan prevoz na prizorišče, hrano, pa tudi nekaj brezplačnih vstopnic za oglede dogodkov različnih disciplin. Delala je v večerni ekipi za rezultate in točkovanje v atletiki, kjer je postavljala in umikala štartne bloke. »Najbolj razburljiv za nas je tek na 400 metrov, ko je treba v nekaj sekundah – takoj po startnem strelu – steči na prve štiri steze in pospraviti prve štiri bloke, preden v cilj prispejo tekmovalci,« opisuje adrenalinsko nalogo. »Start je le nekaj metrov stran od nas, vidimo vsako mišico na telesu atletov, čuti pa se tudi njihovo živčnost,« nadaljuje.
(Foto: Tjaša Bratož)
»Fotografiranje atletov med tekmovanjem ni dovoljeno, saj se med delom ne smemo obnašati kot paparaci,« pravi. Tiste prostovoljce, ki so atlete motili tudi med ogrevanjem, so čakale sankcije, organizatorji pa so zamižali na eno oko ob spominski fotografiji šampionskega poziranja po zmagi. Najbolj ji je žal za selfi z Usainom Boltom, ki je bil ponoči že tako izžet, da ni želela biti vsiljiva. »Kaj mi bo fotografija, na kateri se ne smeji in je videti ves naveličan? Na duši mi je ležalo le to, da tako blizu trikratnega olimpijskega prvaka v treh disciplinah, svetovnega rekorderja in žive legende, ob kateri dobiš kurjo polt, ko mu zaploska publika, ne bom stala nikoli več,« potoži.
Do selfija z Boltom ji ni uspelo priti, ji ga je pa uspelo fotografirati od blizu. (Foto: Tjaša Bratož)
Piknik z brazilsko družino, nazdravljanje s kokakolo in zahvala za delo
Za bivanje med prostovoljnim delom na OI je morala Tjaša poskrbeti sama. Našla je stanovanje v bližini stadiona, v katerem je gostovala pri tričlanski družini. »Zagreto so spremljali vse športe in se veselili tudi slovenskih medalj. Na dan odprtja so za sosede priredili churrasco (brazilski žar), postavili velik zaslon na teraso in me predstavili sosedom. Ob pivu in mesu z žara smo si ogledali otvoritveno slovesnost.«
Ker se dve leti uči portugalščino, je Tjaša lažje navezala stik tako s »svojo« brazilsko družino kot z ljudmi, ki jih je srečala med OI. »Z lastnikom praznega lokala sem si kar v uniformi mimogrede ogledala vožnjo srebrnega Kauzerja, in ker je povedel, sva nazdravila s kokakolo. Na avtobusu pa sem spoznala dekle, ki jo je zanimalo vse o Sloveniji, na koncu pa se mi je še zahvalila za pomoč pri izvedbi OI v njeni državi,« je izpostavila lepe izkušnje z domačini. Slabih je bilo zelo malo, je pa razumela slabo voljo številnih Brazilcev, ki si ogleda iger ne morejo privoščiti in so posledično malce sovražno nastrojeni proti njim. »Zanje namreč predstavljajo dodatno oviro v prometu, spominjajo pa jih tudi na vse socialne težave, s katerimi se sooča država. Prijatelj profesor iz revnejše četrti že nekaj mesecev ni prejel korektne plače, v javnem skladu pa je zmanjkalo denarja za nakup malice za učence. Strošek za državo, ki so ga za sabo potegnile OI, je po njegovem mnenju nespameten,« je Tjaša sklenila opis realne slike Brazilije, ki se s koncem OI od blišča vrača v ustaljen vsakdan.
