Med devetim in desetim maratonskim kilometrom v zalivu Botafogo, mondenem delu Ria de Janeira, severno od Copacabane, je stala majhna slovenska odprava. Med navijači je bila tudi Mojca Grandovec, sestra slovenske maratonke Daneje. Starejša sestra je mlajšo čakala in čakala, a je ni dočakala. Daneja Grandovec je znana kot trdoživa tekačica z osebnim rekordom dveh ur in 40 minut, ki ne odstopi zlepa. Pred tremi leti je maraton na svetovnem prvenstvu v Moskvi pretekla v času treh ur in 10 minut, a je v mukah prišla do cilja. Tokrat je bila bolečina v mečni mišici prehuda, da bi zdržala do svojih navijačev, kaj šele do konca maratona.
»Ponosni smo, da imamo v družini olimpijko. Poškodbe so sestavni del športa in žal se je to zgodilo ob nepravem času, na njenem prvem olimpijskem nastopu. Prepričana sem, da bi bila brez poškodb sposobna teči v ritmu treh minut in 50 sekund na kilometer,« so bile prve besede Mojce Grandovec, ki je zaposlena na slovenskem veleposlaništvu v Brasilii, od koder je prišla v Riu de Janeiro dva dneva pred sestrinim nastopom. »Nazadnje sva se videli aprila, ko sem bila v Sloveniji, zdaj pa sva se prvič srečali v Braziliji. Družili se bova v olimpijskem duhu.«
Na jugu je življenje bolj urejeno
Starejša od sester Grandovec ima pri 35 letih ogromno izkušenj z življenjem po svetu. Preden se je preselila v Brazilijo, je živela v Španiji, kjer je na univerzi v Salamanci magistrirala iz latinskoameriških študij, in v Mehiki. Tudi sama je zaprisežena tekačica, a kot pravi, na drugi ravni kot sestra. »Brazilija mi je prirasla k srcu. Zaradi velikosti in raznolikosti. Ljudje imajo o tej državi napačne predsodke. Vsak ob Braziliji pomisli na sambo, nogomet, revščino, kriminal in Rio de Janeiro. A Brazilija je precej več kot to. Ko jo spoznaš v globino, stereotipi o njej ne držijo. Vselej znova te lahko povsem očara,« pravi Mojca Grandovec.
»Zaradi številnih migracij iz Evrope je brazilski jug najbolj evropski. Tudi temperature so nižje kot v osrednjem delu in na severu države in se pozimi približajo ledišču. Tam je življenje bolj urejeno, medtem ko ste se sami lahko prepričali, da v Riu, njegovi okolici in na severu države ni tako. Posebno mesto ima skrivnostna Amazonija, ki jo je pravi užitek odkrivati in občudovati. Posebni poglavji sta Brasilia, kjer živim, in Rio de Janeiro. V Brasilii se vse meša, kar je razumljivo, saj se je mesto začelo graditi pred šestimi desetletji. V Riu so čudovite plaže, hribi, razgled,« brazilsko raznolikost opisuje Mojca Grandovec.
Pravi, da ima kot Slovenka v Braziliji vse možnosti za lepo življenje. »Tu so zakonitosti drugačne. Ko sredi belega dne zmanjka vode in zvečer elektrike, ni konec sveta. Stvari se rešujejo s pozitivizmom in humorjem. Ko greš z enega konca mesta na drugega, čas postane relativen. V Evropi lahko praviloma vse urediš na enem mestu. Tu je drugače. Kar četrtina prebivalstva živi v revščini in je upravičena do socialne pomoči. Vsi ti ljudje navzven delujejo srečni in pozitivni,« pravi.
Za paranojo ni prostora
Življenje v Latinski Ameriki ima svoje zakonitosti. Previdnost je na prvem mestu. »Za paranojo tu ni prostora. Zase lahko rečem, da se na vsakem koraku počutim varno. Bolj me skrbijo nesreče na cesti. Teh je veliko, Brazilci pa so znani kot zelo agresivni vozniki,« pravi naša sogovornica. Tudi olimpijski Rio je terjal žrtev, saj je v nesreči taksija umrl trener nemške kajakaške ekipe Stefan Henze. Tudi sicer smo po cestah Ria na lastni koži občutili agresivnost voznikov, zaradi katerih so ure v avtobusih še bolj stresne.
Slovensko zunanje ministrstvo nima natančnih podatkov o tem, koliko Slovencev živi v Braziliji. Po besedah Milene Šmit, slovenske veleposlanice v Braziliji od leta 2010 do 2015, jih največ živi na območju Sao Paula, in sicer okrog 2000. V mestu Belo Horizonte naj bi jih živelo 1000, okrog 500 pa v Riu de Janeiru. »Menim, da je med Slovenci v Braziliji več žensk. Zakaj? Zaradi erotične migracije. Mladi si želijo v svet in tu se najdejo,« pravi Milena Šmit. »V Brazilijo se je preselilo veliko Slovencev v časih, ko še nismo imeli samostojne države. V prestolnici nas živi Slovencev za prste ene roke. V Riu de Janeiru je Anja Mrak poučevala slovenski jezik. V Sao Paulu je slovenska skupnost najbolj aktivna, saj goji slovenske običaje,« odgovarja Grandovčeva. Štajerka pove, da je zelo ponosna Slovenka in v Braziliji najbolj pogreša družino. »Včasih je težko živeti tako daleč od najbližjih. To, da so olimpijske igre v državi, v kateri trenutno živim, ter da na njih nastopa moja sestra, je res nekaj posebnega in mi ogromno pomeni.«
