Recimo o tem, kako je dekle na stadionu po tekmi ženskega ragbija, prostovoljka Marjorie Enya, zaprosila svoje dekle, brazilsko igralko Isadoro Cerullo. In kako je potem enako na podelitvi kolajn storil Kitajec Qin Kai, ko je zaprosil skakalko v vodo He Zi tik zatem, ko je prejela srebrno odličje. Pa nemški dvojčici Anna in Lisa Hahner, ki sta v cilj maratona pritekli z roko v roki in zanetili medmrežno debato o športni kompetitivnosti. Daleč od te je tudi zgodba Somalke Maryan Nuh Muse, ki je na igrah dosegla čas, ki ga sicer tečejo srednješolke, a je kljub temu tako kot celotna ekipa beguncev ena sama velika inspiracija s svojo zgodbo, kako je bežala za svojo življenje.
Velika junakinja je tudi Egipčanka Sara Ahmed, ki je prva ženska dobitnica kolajne iz te države. Mala zgodba je tudi iskrenost hrvaškega rokoborca Boža Starčevića, ki je prostodušno priznal, da nima več moči, da bi se ukvarjal s športom, pri katerem pred vsako borbo deset dni strada, se prepira z ženo in vsako noč sanja, da je mrtev. Ali pa Iranka Zahra Nemati, ki je bila nekoč borka v taekwondoju, a je po avtomobilski nesreči ostala paralizirana in je sedaj vrhunska lokostrelka, tako dobra, da se je kvalificirala na olimpijske in paraolimpijske igre. Pa zgodba armenske gimastičarke Houry Gebeshian, ki zato, da lahko telovadi, vse noči dežura v bolnišnici kot babica.
Ali pa veselje, ki so ga povzročile prve kolajne: norenje v Prištini, ples na ulicah Suve, ponos v Tajvanu in navsezadnje prva zlata kolajna nekoga, ki je nastopal kot neodvisni športnik pod zastavo olimpijskega komiteja – to je uspelo Kuvajtčanu Fehaidu Al Deehaniju v trapu. Ali pa skupni selfie, ki sta ga posneli nasmejani severnokorejska in južnokorejska gimnastičarka, kot v posmeh politikom iz svojih držav, ki sta že pol stoletja v vojni. In navsezadnje filmski tek Moa Faraha na 10.000 metrov, ki je na začetku teka padel, na koncu pa osvojil zlato.
Aristotel je bil prepričan, da sta gledališče in šport dejavnosti, ki povprečne ljudi najbolj približata kontemplaciji. Morebiti nas k razmišljanju ne sili šport sam, temveč male zgodbe ljudi, ki naredijo olimpijske igre velike.
