Dan pred uradnim odprtjem 31. olimpijskih iger v Riu de Janeiru na Maracani, največjem stadionu na svetu, je bil pravi brazilski. Poln pozitivne energije. Celo nekaj sambe ob dvigu slovenske zastave. Veliko sonca, morja, nepozabnih razgledov. Olimpijska vas je odprla svoja vrata. Redkim poročevalcem in le dvema slovenskima, ki sta si lahko napolnila energijo s pogledom s 16. nadstropja ene od stolpnic. Zmagovalni razgled je imela soba, ki so si jo delile tri »samotarke« kot predstavnice svojih športnih panog. Telovadka Teja Belak, kolesarka Polona Batagelj in teniška igralka Polona Hercog. Mogočen pogled na jezero Jacarepagua, izza katerega se bohoti atlantska obala Barre de Tijuce, in na številne parke znotraj vasi, vodomete, olimpijske napise. Le številne nove stolpnice so preprečile, da bi uživali v popolnosti.
Glavni junak je bil Bojan Tokić. Najboljši slovenski namiznoteniški igralec si je v prostem popoldnevu vzel toliko časa, da je bil naš vodnik po olimpijski vasi, v kateri je pred tem preživel teden dni. Na svojih tretjih igrah nas je popeljal po nekaterih sobah slovenskih olimpijcev, mimo dokaj polnega bazena lepih postav, teniških igrišč in – restavracije. V njo nas je popeljal kot v svoje stanovanje, varnostne službe so pri proceduri v prepovedano območje rumenim akreditacijam povsem zatajile.
Špageti za milijonarje, hitra prehrana za izbirčne
Medtem ko najbolj znani teniški sestri Williams nista imeli miru med prošnjami športnikov za skupinsko slikanje niti med kosilom, smo se lahko prepričali, da hrana v gigantski restavraciji ni kulinarični presežek, temveč sredstvo za preživljanje. Pogoji so enaki za vse milijonarje kova hrvaškega teniškega igralca Marina Čilića in njegovega japonskega kolega Keija Nišikorija, srbskega košarkarja Miloša Teodosića, beloruskega namiznoteniškega zvezdnika Vladimirja Samsonova in številne druge svetovne športne zvezdnike, ki smo jih opazili v času obedovanja. Večina med njimi dneve preživlja s špageti z zajemalko bolonjske omake. Največja gneča za hrano je v mešani coni varovanega območja, kjer ima restavracijo največji ameriški ponudnik hitre prehrane.
Med obhodom olimpijske vasi so med pešci izstopali kolesarji, ki so se vračali s treninga. Ko se skupaj v olimpijskih dresih vozijo Kolumbijci z Rigobertom Uranom na čelu, Bolivijci in Ekvadorci, hitro postane jasno, da na današnji atraktivni cestni preizkušnji Južnoameričani pripravljajo skupni napad. Argentinski košarkarski zvezdniki v postavi Emanuel Ginobili, Andres Nocioni in Luis Scola so bili obkroženi z mediji in so se nastavljali objektivom. Na norveške rokometašice nas je opozorila Polonca Sladič, trenerka strelke Žive Dvoršak in velika ljubiteljica ženskega rokometa.
»Doslej sem sodelovala na petih poletnih paraolimpijskih igrah, igre v Riu pa so zame prve olimpijske. Kako jih doživljam? Tu lahko opazim veliko znanih obrazov, ki krasijo televizijske ekrane. Na paraolimpijskih igrah pa človek doživi drugačne občutke, ki te impresionirajo in napolnijo z energijo,« pravi strelska trenerka Polonca Sladič, ki bo tudi letos s štirimi strelci sodelovala na paraolimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Polonca Sladič se lahko pohvali s sijajno strelsko bero petih olimpijskih kolajn. Mimogrede, Živa Dvoršak bo danes prva slovenska olimpijka v areni, saj bo v ranih dopoldanskih urah po lokalnem času z zračno puško nastopila na prvi končni odločitvi olimpijskih iger.
Nismo opazili samo najbolj znanega vaščana
Najbolj znanega prebivalca olimpijske vasi Novaka Đokovića nismo opazili. Sta ga pa Tokić in trener Borut Veren nekaj ur pred našim prihodom in ovekovečila spomin. Kot številni drugi svetovni športniki, ki se slikajo s Srbom in objavljajo slike na socialnih omrežjih. A tega udobja bo odslej konec, saj se je Đoković preselil v hotel Meriott, ki stoji tik ob glavnem medijskem središču in je oddaljen le nekaj minut od teniških dvobojev.
V dnevih pred začetkom olimpijskih iger smo dobili veliko izkušenj, da bi lahko začenjali poročanja o številnih težavah. Na njih opozarja slovenski rokometni selektor Veselin Vujović, ki sodeluje na svojih četrtih olimpijskih igrah, po njegovih besedah daleč najslabših doslej. Lahko bi bile v središču pozornosti številne kraje na brazilskih ulicah in znotraj olimpijske vasi, kjer si volonterji in čistilke privoščijo kakšen dragocen olimpijski spomin, ki ga imajo na dosegu roke. Ali denimo o organizatorjih, ki so z lažnim požarnim alarmom pregnali Avstralce na plan, medtem pa so jim gasilci ukradli nekaj prenosnih računalnikov. Lahko bi se razpisali, da športna ministrica Maja Makovec Brenčič, ki je ob dvigu slovenske zastave slovenskim športnikom namenila nekaj spodbudnih besed ter prebrala posvetilo predsednika vlade Mira Cerarja, in predsednik OKS Bogdan Gabrovec v Riu de Janeiru nista imela urejenih prevozov. Da številni novinarji v medijski vasi še vedno nimajo niti tople vode in da ne mine ura, v kateri ne bi izvedeli, da so koga oropali na znanih in manj znanih lokacijah brazilskega velemesta...
Takšen je Rio, kjer se težave rešuje s pozitivnostjo. Drugačna pot nima srečnega konca. Odprti in nasmejani domačini se hitro zaprejo, če se na težave odzove vzkipljivo. Kdor tega ni dojel na začetku, se mu utegnejo naslednji dnevi in tedni precej vleči. Nepozabnim razgledom navkljub.
