Smo pa seveda tudi ženske, ki gledamo olimpijado. Ker ima za nas polno pomenov in nam odpira vse možne čakre. Naj jih naštejem.
Gospodinjska čakra
Veliko lepše je gledati olimpijado v čistih prostorih, zato se med polčasi prav prileže malo pospravljanja, da se čisto ne zasediš. Dopoldne skuhaš, ker potem ne bo več časa, in pripraviš nekaj okusnih prigrizkov. Če pridejo moževi prijatelji, sodelavci ali sosedje, se seveda še posebej potrudiš. Jasno, da fantje ne bodo opazili privlačnih šopkov in bleščečih prtičkov, niti ne bodo zavohali dišečih svečk, ki jih boš razpostavila za bolj prijetno atmosfero. Ampak opazila boš ti. Kajti vsaka prava navijačica raje navija v snažnem in ličnem domu ter ob izborni hrani, kot pa v svinjaku. Predstavljajte si, da navijaš za Žbogarja ali judoistke na kavču, kjer se valjajo umazane nogavice, ostanki hrane in njena embalaža pa stari časopisi in se bašeš s čipsom in preprostimi sendviči?! Fuj!!! Bljak!!! Popolna blasfemija! Če bi šlo za prenos maše, bi vas že davno izobčili iz cerkve.
Materinska čakra
Kako je pri moških s tem, ne vem. Si pa predstavljam, da se tudi njim odpre očetovska čakra. Za marsikaterega tekmovalca si vsaj želijo, da bi bil njihov sin, če že tako ne čutijo. Saj poznate teorijo, da noben moški ne ve, kdaj ima pri mlajših od sebe opraviti s svojim biološkim otrokom? Pri ženskah je to seveda drugače. Kljub temu se mnogim in tudi meni materinska čakra odpre na stežaj. Dobesedno zazeva! Globoko čutim z materami, ki gledajo svoje otroke v olimpijski areni, vendar ne v zvezi z zmago. Skrbijo me njihove poškodbe, pa psihično stanje, pa če so dobro spali itd. Ko so od blizu pokazali prisrčni obrazek Tine Trstenjak, ko je v iponu pritiskala ob tla francosko tekmico z neizgovorljivim imenom, mi je skoraj priteklo mleko. S tistimi plavimi, skoncentriranimi očki me je strašno spominjala na moja dekleta, ko so bila še majhna in so se za nekaj res trudila. Ta posnetek sem si zavrtela stokrat, tako me je pritegnil ta obrazek, in sem vprašala partnerja, kaj misli, da se zdaj dogaja v njeni glavi, in mi je odgovoril: »Gleda trenerja …« Kako lepo! In seveda: očetovski lik.
Intelektualna čakra
Ta se moškim razpre na polno. Sploh če gledajo olimpijado v skupini. Takrat vse vejo. Nenadoma so polni vsakršnega znanja, tudi če v življenju ne znajo zabiti žeblja ali si zavezati vezalk. Logika, strategija, tehnično znanje, medicina … vse možne znanosti kar butajo iz njih in ne da se jih zaustaviti. Tudi naslednji dan v službi jim možgani delajo bolje kot običajno. Pri meni se odpre bolj v psihološki smeri in znankam, s katerimi se pogovarjam o športu, tudi.
Na primer: »Ti, a se ti zdi, da ima tale metalka kladiva dejansko razčiščene odnose z materjo? Poglej, kako se trudi ugajati trenerki!« ali »Poglej tole šprinterko čez ovire! A si videla, kakšnega metuzalema ima za trenerja?! Očitno potrebuje očetovski lik!« ali »Pa tegale kolesarja poglej! Roza pajkice?! Halo?! Gej! Stoprocentno!«
Razvila sem tudi psihološko teorijo o tem, zakaj so naši rokometaši popušili. Pravzaprav, zakaj imamo težave z zmagami pri večini ekipnih športov, pri posamičnih pa ne. Sprva sem mislila, da gre pri tem za prislovično slovensko fovšijo. Saj veste. Zavistniški sindrom. Recimo, da si Kavtičnik misli: »Ne boš ti smrkavec Janc dal gola! Ne, ne boš! Pa ti ne dam žoge, ha ha ha!« In potem recimo Bombač besni v sebi: »Kaj pa tale Zorman misli, da je, če je kapetan?! Ne dam ti žoge, važič, rajši jo bom vrgel sam, pa čeprav deset metrov mimo gola! Na, figo freško! Boš ti dobival višje honorarje v svojem klubu! Stokrat raje dam žogo Dancu Hanssenu kot pa tebi! Poglej, kako lep gol nam je zabil!« Itd. In to cela ekipa. Najbrž se med tekmo tudi kregajo, koga ima Vujović rajši.
Nato sem ugotovila, da to ne drži, sicer bi bile tekme pred polfinalom videti drugače. In videti so bile sanjske. Živeli smo v navijaških nebesih, do srečanja z Dansko. Potem tup – direktno v pekel. Še v vicah se nismo ustavili na malici. To ni bila tekma. Bil je masaker, bil je genocid. Naši so spominjali na potrte Žide, ki jih tlačijo v vagone. Seveda je treba upoštevati to, kar so govorili že mnogi pred mano. Da gre za slovenski strah pred uspehom in drugačnostjo oziroma izjemnostjo. Sindrom povprečnosti. Možno je, da imamo že v genih potrebo, da se držimo bolj v ozadju. Zaradi prej omenjene fovšije in starega slovenskega pregovora: »Kdor drži glavo pokonci, mu jo odsekajo.« In da nas tik pred končnim uspehom ustavi nekakšen prastrah? Meni pa se je porodila še ena teorija, značilna za naš narod. Sindrom ovce. Očitno je, da ima vsaka ekipa vodilnega igralca. Mogoče celo več. In ta je tisti, ki s svojo energijo potegne druge za sabo. Kaj če ima ta oseba ravno takrat, ko je najbolj odločilna tekma, slab dan? Oziroma ji vsi prej našteti sindromi udarijo na plan?
Spolna čakra
Ne vem, komu se na olimpijadi ta čakra vsaj malo ne odškrne. Vsa tista čudovita mišičasta telesa, svetleča od potu, v oprijetih minimalističnih cunjicah?! Halo?!!! Mislim, da smo tu vsi na istem, ne glede na to, katerega spola smo. Vsaka ženska se kdaj vpraša, ali je tisti visok črnski atlet v hlačah pozabil steklenico radenske ali je tam nekaj drugega? In vsak moški se kdaj globoko zamisli nad čvrstimi ritnicami atletinj, ki švigajo po ekranu. Saj ste že kdaj opazili njihov zamišljen pogled, ko strmijo vanje? Kot bi pravkar v glavi konstruirali vesoljsko sondo.
Nacionalna oziroma nacionalistična čakra
Kako sovražim vse druge narode, ki nas ogrožajo pri rezultatih! Mater jim njihovo neslovensko!!! Če bi me otroci poslušali, kaj vse kričim in s kakšnimi izrazi obmetavam nasprotnike, bi se jim za vedno sesul lik čuteče in mile slovenske pisateljice, ki še najbolj spominja na prijazno okroglo babico z očalci. Na nobeno šolo na svetu me ne bi več spustili. Edino, kar mi je nekoliko omililo globoko žalovanje po porazu z Danci, je bilo to, da so Hrvati izgubili s Poljaki.
Seveda mi na široko zija tudi pedagoška oziroma trenerska čakra. Vendar o trenerjih kdaj drugič. Priložnosti bo zagotovo veliko, saj ste najbrž opazili, da počasi postajam Dnevnikova športna komentatorka?
