Z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinomse gre strinjati v nečem, kar je rekel v soboto: ko so ruski vojni ujetniki leta 1916 postavljali kapelico na Vršiču v spomin na žrtve plazu, si nihče ni predstavljal, da bo sto let kasneje tam zbran slovenski in ruski državni vrh. In da bo politični vrvež nad osmo serpentino gorske ceste pod drobnogledom mnogih zainteresiranih zahodnih diplomatov, ki spremljajo vsako Putinovo besedo.
Kapelica, postavljena pod Avstro-Ogrsko, zdaj pa na ozemlju že pete države, je gostila osrednji dogodek Putinovega obiska v Sloveniji. Na koncu pa je bilo v ospredju tisto, česar Putin v tamkajšnjem govoru ni omenjal, ne tisto, kar je izrekel. Držal se je namreč obljube, da bo govor namenjen izključno pieteti oziroma »sporočilu miru in sodelovanja«, ne pa tudi aktualnemu, ne prav mirnemu političnemu trenutku v odnosih Rusije in Zahoda.
Enaka zamuda kot pri papežu
V okolici kapelice med 2500 zbranimi ni bilo čutiti slabe volje, ko je nekaj čez prvo uro popoldne prišlo javno oznanjeno sporočilo, da ruski predsednik zamuja. Organizatorji so načrtovali, da bo na Vršič prišel natančno ob 13. uri in 57 minut. Scenarij je bil torej dodelan do podrobnosti in očitno spisan v upanju na točnost. Toda Putinovo zamujanje je že pregovorno in tudi tokrat se mu kljub drugačni prošnji gostiteljev ni izneveril. Ruska stran je opravičilo poslala prek Putinovega predstavnika Dmitrija Peskova, razlog, ki so ga navedli, pa je bil precej neoprijemljiv: nepredvidene domače obveznosti. Na koncu je zamudil uro in dvajset minut – natanko toliko je lani v Vatikanu pustil čakati papeža Frančiška...
Ko je Putin nekaj čez tretjo prišel pred kapelico svetega Vladimirja na nadmorski višini 1130 metrov, je izginil signal z mobilnih telefonov. Še en varnostni ukrep, ki so ga tudi napovedovali. Nekateri so ruskega predsednika čakali več kot pet ur, pa vendar ga je pod Vršičem pričakalo verjetno najprijaznejše občinstvo, kar jih je imel v zadnjih dveh letih med redkimi obiski v Evropski uniji. To je bilo pričakovano, saj je že postopek prijave na udeležbo vodilo Društvo Slovenija-Rusija.
Med prisotnimi je bilo tudi precej Rusov in nasploh veliko rusko govorečih, ki so desetminutni Putinov govor z aplavzi nekajkrat prekinili še pred prevodom v slovenščino. Ruski predsednik se je zahvalil Sloveniji za povabilo, za vzdrževanje kapelice in za skrben odnos do zgodovine. Govor je bil nepolitičen, dobro premišljen. Najglasnejši aplavz je Putin dobil, ko je ob napovedi kasnejšega odkritja spomenika na Žalah dejal: »Spomenik bo pomenil naše skupno načelno stališče o nedopustnosti poskusov, da se zgodovina potvarja ali prepisuje, da se opravičujejo zločini, ki so povzročali smrt milijonov nedolžnih ljudi.« Za aplavz se je zahvalil s tihim hvala.
Med vrsticami odgovor kritikom
Gostitelj in častni pokrovitelj dogodka pri kapelici, slovenski predsednik Borut Pahor, je v govoru dejal, da Slovenija sprejema odgovornost za mirno reševanje sporov in da hoče mir. Opozoril je na nove izzive v obliki terorizma, zaradi katerega meja med tem, kdaj se vojna začne in kje se konča, ni več klasična in predvidljiva. »Gre za tako resen izziv, da moramo za njegovo reševanje preskočiti tudi največje ovire in razlike med nami. Dialog, dialog in dialog,« je rekel Pahor. Besede, ki jih je mogoče razumeti kot odgovor med vrsticami tistim, ki so ga spraševali, zakaj je Putina sploh povabil...
Na Vršiču so bili tudi premier Miro Cerar, predsednik državnega zbora Milan Brglez, več ministrov in gospodarstveniki, ki so tudi s pokroviteljstvom omogočili dogodek pri kapelici in ki so upali na pogovor s Putinom o trgovinskih priložnostih kljub gospodarskim sankcijam EU. Na Vršiču teh pogovorov ni bilo – govoroma Pahorja in Putina je sledilo polaganje vencev ter verski obred, ki ga je vodil moskovski metropolit Hilarion, potem pa je bil že čas, da se predsednika podata nazaj v dolino.
Prisotni so med čakanjem na odprtje ceste in na avtobusni prevoz strnjevali vtise. »Zdelo se mi je veličastno. Na neki način celo zgodovinsko, zelo lepo, spoštljivo in bogato s spominom in kulturo. Nisem prišel prvič, sem pa prvič na takšnem slavju,« je po koncu prireditve rekel Marjan Špegel iz Ljubljane, ki je prišel, ker se mu zdi lepo, da je Kranjskogorčanom uspelo ohraniti spomin na tristo žrtev in s tem tudi na druge žrtve. »Pa tudi zato, ker se mi je zdela izjemna priložnost v živo videti Putina,« ki ga zelo spoštuje, je dejal Špegel, ki v organizaciji ni opazil nobenih težav.
Le dolgo čakanje na varnostni pregled
Res je promet do Kranjske gore zjutraj potekal tekoče. Večji zamašek je nastal le pri varnostnem pregledu na parkirišču v Kranjski Gori pred vkrcanjem na avtobuse, kjer je bilo treba stati tudi skoraj uro na soncu. V vrstah je bilo opaziti kakšen znan obraz – športnik je mirno čakal v vrsti, znani gospodarstvenik se ji je lepo izognil. Ob prihodu na Vršič je spet sledilo predvsem čakanje. Obiskovalci so sedeč na gozdnatih vzpetinicah okoli kapelice v senci ubijali čas s pogovori ali spremljanjem televizijske oddaje ob Putinovem obisku na velikem ekranu. Za najnujnejše potrebe je bilo poskrbljeno, vsaj dokler ni zmanjkalo ustekleničene vode. Še višje z vzpetine so dogajanje spremljali oboroženi policisti, ki so bojda v dneh pred dogodkom prečesali območje.
»V redu je bilo, enkratno, nobenih težav nisem imela s čakanjem,« je rekla gospa Jožica iz Nove Gorice. Na prireditvi ni bila prvič, razlika pa je bila ta, da je bilo v preteklih letih mogoče vabilo prenesti na koga drugega, letos pač ne, gibanje je bilo letos bolj omejeno, ljudi pa manj kot kdaj v preteklosti, bržkone zaradi varnosti. »Lepo mi je priti vsako leto, ne ker bi imela kakšne povezave z Rusijo, ampak ker vlada prijateljsko vzdušje. Letos je bila še radovednost, kako je videti Putin,« je rekla in na poizvedovanje o vtisu odvrnila: »Ne vem, ni moj tip.«
