Že samo dejstvo, da je Putin v času, ko Zahod poskuša ohranjati pritisk na Rusijo, da bi ta spremenila svojo politiko v Ukrajini, obiskal Slovenijo kot tretjo evropsko državo letos, je v evropskih diplomatskih krogih poskrbelo za precejšnje dviganje obrvi. Čeprav Evropska unija ohranja gospodarske sankcije proti Rusiji, se je pri njihovem podaljševanju že nakazovalo, da se krog nasprotnikov sankcij širi. Tako kot je rusko-slovenska blagovna menjava utrpela precejšen padec zaradi sankcij, se je podobno zgodilo tudi drugim evropskim državam. A so vse dvignile roko za nadaljevanje sankcij, hkrati pa svojim gospodarstvenikom niso odrekle pravice, da v negotovih postbrexitovskih razmerah in morebitni ponovitvi bančne krize poskušajo kakšen rubelj najti tudi pri ruskih poslovnih partnerjih. Slovenija se pri kovanju evropskih politik rada znajde v sredini območja političnega ugodja, čakajoč na stališča velikih drugih. A tokrat se s svojim »soliranjem« pri povabilu Putina ni izneverila na sankcijah temelječi skupni evropski zunanji politiki do Rusije. S Kremljem se pogovarjajo vsi, pa naj gre za formalne ali neformalne kanale komunikacije.
Samo vprašanje časa je, kdaj se bo ta dialog okrepil tudi na institucionalni in najvišji politični ravni. Evropa se je namreč znašla na nakovalu negotove varnostne situacije tako na svojem vzhodnem kot tudi na južnem krilu. Načrtovane nove okrepitve Nata s štirimi bataljoni za baltske države in Poljsko krepijo nezaupanje med Zahodom in Vzhodom, ki bi ga tudi za vzpostavitev trajnega miru rad odpravil predsednik Pahor. Po civilnem protiudaru turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana se kandidatka z najdaljšo obljubljeno evropsko perspektivo premika po robu sekularno-verskega konflikta, ki utegne Turčijo destabilizirati do državljanske vojne. Avtokrata Putin in Erdogan iščeta priložnosti normalizacije odnosov in obuditve Turškega (Južnega) toka, ki ga Evropska unija še vedno potrebuje. Evropska unija je v času nagle erozije evropskih vrednot soočena z izzivom, kako naj se pozicionira in odzove na bližajočo se uglasitev avtokratske dvojice.
Dialog in pozivi za trajni mir so lahko v takšnih negotovih političnih časih primerno orodje krepitve političnega zaupanja. Vendar zgolj besede ne zadostujejo, slediti morajo tudi dejanja. V zacementiranih diametralno nasprotnih si pozicijah velikih sil glede ukrajinske ozemeljske celovitosti, Natove vojaško-politične širitve na ruske meje in postsovjetsko interesno območje Kremlja ter nepremostljivih stališč za končanje državljanske vojne v Siriji so vsaka pomiritvena dejanja dobrodošla. Vendar si ne gre delati utvar. Mirovno sporočilo z Vršiča in ljubljanskih Žal v zgodovinskih učbenikih ne bo polnilo celih poglavij.
