Ruski predsednik Vladimir Putin dokazuje, da je eden redkih voditeljev, ki so dovolj močni, da dosežejo, kar želijo, in jih to malo stane. Mednarodne sankcije, ki jih je Zahod uvedel proti Rusiji po aneksiji Krima pred dobrima dvema letoma, so skupaj s svetovnim padcem vrednosti nafte in domačega rublja potisnile največjo državo v še globljo gospodarsko krizo, samega Putina pa dvignile najvišje na lestvici domače priljubljenosti, na kar 89 odstotkov. Ko se je lansko jesen odločil vojaško posredovati v Siriji in se v Moskvi v znamenje podpore srečal z na široko osovraženim predsednikom Bašarjem Al Asadom, se je nenadoma zazdelo, da ZDA in Nato izgubljajo svoj siceršnji vpliv v regiji ter Washington navkljub vsem siceršnjim nesoglasjem z Moskvo zdaj ohladitve bližnjevzhodnega kotla ne vidi brez Rusije. Slednja je tudi vse bolj vase zazrtega turškega predsednika Erdogana prisilila v opravičilo zaradi sestrelitve njenega vojaškega letala pri preletu čez turško ozemlje med operacijami v Siriji, zmeda, ki jo bo s svojim obiskom sredi turistično najbolj obremenjenega konca tedna danes povzročil v Sloveniji, pa mu bo tudi med tistimi, ki zanj morda sploh niso slišali, zagotovila, da do njega ne bodo več indiferentni.
Putin je prevladujoča ruska politična osebnost od izvolitve za predsednika države v začetku maja 2000, potem ko je po odstopu Borisa Jelcina kot premier dobre štiri mesece postal poslovodeči šef države. Po dveh štiriletnih mandatih se je bil prisiljen zaradi ustavne omejitve začasno umakniti na položaj predsednika vlade z že takrat praktično zagotovljeno vrnitvijo v Kremelj, podaljševanje mandata na dvakrat po šest let pa mu ob dobrem zdravju in sedanjem obvladovanju ruskega volilnega telesa ter zatrti opoziciji in nadzorovanih medijih omogoča vladavino vse do leta 2024. Začetno popularnost si je zdaj 63-letni nekdanji agent KGB, rojen v tedanjem Leningradu in, kot je sam razlagal, vzgojen tudi med podganami, ki so ga naučile, kako se odzvati, ko si stisnjen v kot, pridobil z ostrim posredovanjem v nemirni Čečeniji. Pri tem se je oprl na vrsto skrivnostnih eksplozij v ruskih mestih, pripisanih čečenskim upornikom, in na teorije zarote o KGB, katere naslednica je FSB.
Zaverovan v lastno odločnost
Putin se rad samoportretira kot odločen voditelj, ki je Rusijo popeljal iz splošnega gospodarskega, socialnega in političnega razsula ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki so mu botrovale divja privatizacija, pogubne tržne reforme, finančna kriza z drastičnim razvrednotenjem rublja ter izguba vsakršne relevantnosti nekdanje sovjetske velesile v mednarodnih odnosih. Njegovi kritiki navajajo, da je vzpostavil svojevrsten neofevdalni sistem s koncentracijo nadzora nad ključnimi gospodarskimi viri v rokah peščice najožjih vazalov, ki dušijo ekonomsko dinamiko in demokratični razvoj ter civilno družbo kot nujen družbeni korektiv. Kaj ga pri tem vodi, naj bi jasno pokazal že leta 2005, ko je odmevno zatrdil, da je bil razpad Sovjetske zveze »največja politična katastrofa 20. stoletja«. Šlo je za nekoliko zapoznel odmev na največjo širitev Nata, ki je zajela tudi tri novonastale države ob Baltiku, in utrjevanje njegove samopodobe kot varuha etničnih Rusov v vseh drugih nekdanjih sovjetskih republikah.
V prvih dveh predsedniških mandatih se je Putin lahko opiral na bogat dotok denarja, ki sta ga prinašala glavna izvozna artikla, nafta in plin. Življenjski standard v državi se je vidno izboljševal, z njim tudi nov občutek stabilnosti in nacionalnega ponosa, posredno pa je še v povojih izdihovala ruska demokracija. Za nekatere je umrla v zatrtju največjih protestov proti Putinovi ponovni kandidaturi za predsednika države leta 2012, ko so bili vodje opozicije pozaprti ali drugače marginalizirani, vključno z najvidnejšim disidentom Aleksejem Navalnim, ki je Putinovo združeno Rusijo razglasil za »stranko sleparjev in tatov«. Nekateri so govorili tudi o vstajenju stalinističnega kulta osebnosti, kar pa je pretirano. Putin je zgolj znova zbudil mačističnega ruskega mužika, ki gol zajaha konja, se ruje s tigri, živi zdravo in razločno izraža svoje misli. Pri tem mu je na veliko pomagal prav Jelcin s svojim že grotesknim spotikajočim se pojavljanjem v javnosti oziroma na televizijskih posnetkih in že nerazločnim govorjenjem.
Nauki iz juda
Putinov lik, za katerega ima po nekaterih govoricah zaslugo tudi botoks, dopolnjuje njegov črni pas v judu, vzhodnjaški borilni veščini, v kateri je treba biti tudi agresiven in pretkan. Obojega ruskemu predsedniku očitno ne manjka, vendar je v mednarodno borilno areno stopil s pomirjujočimi znamenji. Pred prvo selitvijo v Kremelj je leta 2000 v intervjuju za britanski BBC razpredal, da je Rusija del evropske kulture, in dejal, da ne bi izključil možnosti, da nekega dne postane celo članica zveze Nato. »Ne morem si predstavljati svoje države izolirane od Evrope in tistega, kar pogosto imenujemo civilizirani svet,« je govoril po nenadnem odstopu Jelcina še kot začasni ruski predsednik. Poldrugo desetletje kasneje je bila Rusija pod njegovim ponovnim vodstvom že v novi hladni vojni z Natom in izolirana od Evrope ter sledeč njegovi viziji trdnjave tradicionalnih vrednot, ki narekuje oblikovanje zakonov, kakršna sta bila med drugim prepoved tako imenovane gejevske propagande leta 2013 in leto kasneje uvedba denarnih kazni za uporabo kletvic v gledaliških predstavah, filmih, knjigah, koncertih...
Putinov tretji mandat je prežet tudi z njegovim konservativnim nacionalizmom, ki spominja na carizem in ga opogumlja tudi tamkajšnja Pravoslavna cerkev, stalnica pa ostaja Putinovo propagiranje multipolarnega sveta, pri čemer se sam preusmerja k večjemu gospodarskemu in vojaškemu sodelovanju z azijskimi državami, še posebno s Kitajsko, katere energetsko lakoto sta državi nedavno sklenili tešiti s plinskim sporazumom v vrednosti skoraj 400 milijard evrov, potem ko se je zaradi razprtij z Evropsko unijo za dlje časa z miz pospravila ideja o tako imenovanem južnem plinskem toku.
Da Putinu godi javna pozornost, je splošno znano, tako kot njegova vsakoletna več ur trajajoča »za vsa vprašanja« odprta komunikacija s sodržavljani. In Vladimir Putin, najsi vam bo všečen ali prej nevšečen, že samo s svojo podobo močno vpliva na svojo državo in svet v celoti.
