Reviji Time in Forbes ga na svojih lestvicah najvplivnejših svetovnih voditeljev in osebnosti leta pogosto uvrščata na prvo mesto. Na vrhu Forbsove lestvice se je danes 62-letni Vladimir Putin ponovno znašel lani, ob čemer so v reviji ocenili, da ruski predsednik dokazuje, da je eden redkih svetovnih voditeljev, ki lahko počne, kar se mu zahoče, a jo vedno odnese s celo kožo. Čeprav so mednarodne sankcije po ruski pripojitvi Krima in padajoče cene nafte spravile rubelj na kolena, je Putinova priljubljenost med Rusi doživela rekordne rezultate.
Zijad Bečirović, direktor Mednarodnega inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije (Ifimes), Putina opisuje kot specifičnega politika: »Združil je miselnost KGB, sovjetski (ruski) imperializem, pravoslavni fundamentalizem in pragmatičnost.« Dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, za ruskega predsednika premore nekoliko drugačen opis: »Putin ni demokrat. Sledi geostrateškim interesom Rusije. Ponovno je začel krepiti Rusijo in izvajati večji vpliv v nekdanjih sovjetskih republikah. Rusija pod Vladimirjem Putinom želi igrati konstruktivno vlogo v mednarodnih odnosih. Rusijo in njene interese je treba upoštevati.«
Poglabljanje hladne vojne z Zahodom
Vladimir Putin nikogar ne pusti ravnodušnega. Za večino Rusov je njihov ljubljeni voditelj, ki je državo ponovno naredil pomembno. Na Zahodu predvsem velja za voditelja, ki se ga zaradi nezakonite pripojitve Krima, vojaškega posredovanja na vzhodu Ukrajine in nepričakovanega posredovanja v Siriji poskuša ves čas demonizirati. Šterbenc pravi, da so ti poskusi demoniziranja s strani ZDA in članic Nata prerasli že v pravo tekmovanje, kar pa je v nasprotju z realnostjo. Rusko zunanjo politiko Šterbenc postavlja v kontekst dogajanj ob razpadu Sovjetske zveze, ko je bila Rusiji dana obljuba, da se Nato ne bo širil proti njenim mejam. Vendar je bila ta obljuba snedena.
Ker se Američani po mnenju Šterbenca poskušajo pozicionirati v vzhodni Evropi z oporišči v Bolgariji, Romuniji in na Kosovu, protiraketni ščit Nata, ki naj bi bil usmerjen proti Iranu in Severni Koreji, pa je prej namenjen Rusiji, se Moskva počuti ogroženo. »Američani so podprli tudi državni udar v Ukrajini. Anektiranje Krima je tako druga plat te geopolitične zgodbe,« ocenjuje Šterbenc in kot dodaten primer izigravanja Rusije navaja libijsko zgodbo. Rusija se je počutila pripeljano žejno čez vodo tudi po pristanku na resolucijo varnostnega sveta, ki je avtorizirala napade v Libiji za neposredno zaščito civilistov, ni pa predvidevala zamenjave režima polkovnika Moamerja Gadafija, do katere je posledično prišlo.
A prav te druge plati zgodb so že tako načete odnose Zahoda in Rusije, ki se vlečejo vse od barvnih revolucij na tleh nekdanje Sovjetske zveze (Ukrajina, Gruzija, Kirgizija), pripeljale do poglabljanja nove hladne vojne. Proti Rusiji so uvedli sankcije, Nato pa je s Kremljem prekinil sodelovanje in na nedavnem varšavskem vrhu zavezništva potrdil napotitev štirih bataljonov zavezništva v baltske države in na Poljsko. Rusija je medtem lani vojaško posredovala tudi na Bližnjem vzhodu, ki dotlej ni sodil med glavne interesne sfere države. S posredovanjem v Siriji je spremenila razmerja moči v prid režimu predsednika Bašarja Al Asada, si zagotovila pristanišče Tartus kot zadnji privez svoje črnomorske flote v Sredozemskem morju in se pozicionirala kot pomemben sogovornik pri določanju prihodnje politične podobe Sirije.
Balkan ostaja prostor merjenja moči z ZDA
Ruski globalni domet ima po ocenah Bečirovića tudi Sloveniji bližje regionalne razsežnosti. Balkan zaradi slovanskih korenin nedvomno sodi med ruska interesna območja. »Ruska politika do Balkana je predvsem pragmatična, čeprav se včasih ustvarja tudi vtis, da gre za nacionalno-verski romantizem do slovanskih pravoslavnih narodov. Ta dimenzija je navzoča, vendar prevladuje pragmatičnost.« Bečirović se ne strinja z ocenami nekaterih analitikov, ki so umik ruskih vojaških enot z Balkana, posebno iz BiH in Kosova, razumeli kot ruski umik iz te regije. Balkan ostaja prostor konfrontacije med ZDA in Rusijo, je prepričan. »Rusija je z umikom vojaških enot okrepila svoje delovanje na zahodnem Balkanu. Globoko je infiltrirana v državne in varnostne strukture različnih držav,« pravi Bečirović in navaja ruske krte v varnostnem aparatu Črne gore in Republike srbske. »V obveščevalnih krogih so prisotne informacije, da je Dodik Putinu celo obljubil vojaško oporišče v Republiki srbski. Cilj je onemogočiti vstop BiH v zvezo Nato. Podobno dela tudi v Makedoniji,« je prepričan Bečirović.
Čeprav je Rusija z odločitvijo, da se Črna gora pridruži Natu, doživela neuspeh in je tako izgubila potencialni privez za črnomorsko floto (v Sredozemlju ji tako ostaja zgolj še sirsko pristanišče Tartus), ruska zunanja politika zdaj svojo pozornost usmerja v Srbijo. »Srbija je v ospredju ruskega manipuliranja v regiji. To se najbolj kaže v dejstvu, da še vedno ni oblikovana nova vlada, čeprav je Aleksandar Vučić prepričljivi zmagovalec volitev. Rusija želi imeti vdane kadre v novi vladi. Celo srbski predsednik Tomislav Nikolić je izjavil, da bi najraje videl Srbijo kot eno od ruskih gubernij,« pravi Bečirović in dodaja, da je v bližini Niša ruski humanitarni center, ki je po oceni poznavalcev razmer neke vrste začetek postavitve ruskega vojaškega oporišča v Srbiji.
