Predlogi sprememb medijske zakonodaje so do sedaj dokaj neopazno ministrico za kulturo postavili pod medijske žaromete. Resda ne tako krvoločno, kot mediji zmorejo, pa vendar. Do medijskih predlogov je bilo njeno nerodno javno nastopanje deležno le redkih odzivov pravovernih kulturnikov. Delikatesa. Rariteta za obskurneže.
Združenje izdajateljev radijskih in televizijskih programov pri Gospodarski zbornici Slovenije je, če me spomin ne vara, prva organizacija, ki je zelo glasno zahtevala njen odstop. Uvodni poziv je njihovo delo. O tem, da medijska zakonodaja potrebuje spremembe, ni dvoma. V času razprodaje, v meglo zavitega nakupa in predvsem netransparentnega finančnega toka prvotni razlog za menjavo medijske zakonodaje tiči v napačno zapisanih valutah. Kar sodi pod rubriko »saj ni res, pa je«. Prevod valut iz tolarjev v evre je le obrobna zadeva, ki je v fazi ogrevanja povzročila vihar v kozarcu. Mimogrede, ali to, da so kazni za medijske kršitve napisane v tolarjih, pomeni, da jih vmes ni bilo? Morebitni kršitelji so torej kršili zakon, ker so kazni plačevali v evrih? Vem, gospodinjska pripomba.
Me pa zelo zanima, kako so v vsakdanjih situacijah reševali medijska krivoverstva. Vse v povezavi s predlogi medijske zakonodaje je ob stiku s terenom in realnostjo pokazalo tudi na to, da je slovenščin več. Vsi govorijo slovenščino, pa vendar se ne razumejo. Še nekaj malega nas, ki jo govorimo in uporabljamo, se med seboj ne razume. Jo pa ministrica brani z vsemi topovi. Da bi, recimo, vrgla naš denar v slovarje za prevode tehničnih izrazov različnih strok v slovenščino, ji najbrž ni padlo pamet. Da bi se splačalo pisati v slovenščini in bi bili pisatelji in tudi publicisti spodobno plačani iz subvencij za domače pisanje – tudi ne. Morda kvalitetni učbeniki jezika za tujce, za otroke? Morda o tem razmišlja, na glas ne govori. Upam, da ne razmišlja, kako bo sofinancirala samo še slovenske slikarije in čisti slovenski ples.
Bizarnost omejevanja, kaj je in kaj ni slovenska glasba, je v spletni realnosti povzročila precej duhovičenja. Recimo, ali ne bi bilo bolje zadeve poglobiti in zahtevati, da je vokalna in/ali inštrumentalna slovenska glasba samo tista, ki je igrana na inštrumentih iz slovenskih materialov. Pa da je mandat Mira Cerarja do sedaj en sam slovenski komad. Dve poti in tretja, ki je ni. In kakopak norčevanje iz kvot. Naslov kolumne je iz spletnega podzemlja. Ni več Julči, ni več JBM, sedaj je gospa Kultura. Resne razprave si predlogi niti ne zaslužijo.
Če pogledamo pod mikroskop, ugotovimo, da je že neka prejšnja vlada predlagala vrtenje slovenskih izvajalcev tudi čez dan. Zanimivo pri tem je, da je sedanja ministrica takrat ostro bentila proti vsem spremembam medijske zakonodaje. Povsod je videla grožnjo privatizacije, klatenje javnega (ne samo uslužbencev) in je ponavljala odločni ne. Tudi preganjanju sovražnega govora na spletnih forumih. Pri slednjem je sedaj brutalno za. Razumi, kdor more.
Četudi ne ve nič o kulturi in medijih, bi morala vedeti, da je vsaka, še tako natančna, nova in s konsenzom strokovnjakov in deležnikov pisana zakonska pobuda treščila ob zid. Ali končala na smetišču referendumov. Ni pomagalo ne široko razpravljanje, okrogle in oglate mize, naj jih je bilo nebroj – so vedno rezultirale v predloge, ki sedaj zaklenjeni tičijo v ministričinih predalih. Dokaz več, da je pri medijih predigra toliko bolj pomembna. Da bi se potrudila, prehitela medije in začela javno razpravo kar na ministrstvu, ji očitno ni padlo na pamet. Javna razprava po e-pošti je bila poteza enega njenih daljnih predhodnikov v času vlade Janeza Janše. Zanimivo, on ji gre res na živce.
Je res vse skupaj tako neumno, da je neverjetno, ali pa se v ozadju dogaja večji vihar in ga s petimi predlogi slabo zamegljuje? Toliko bolj nevarno, če velike spremembe snuje nekdo, ki ne ve, da ne ve. Vem, ponavljam se. Moja napaka, da se kar naprej čudim. Od ministrice ne zahtevam, da vse ve in da se na vse spozna. Bi ji pa prišli prav strokovnjaki in prišepetovalci, ki vedo o posameznih segmentih veliko več kot ona. Nak, državni sekretar na javni teve razlaga, da so bili prezaposleni, da bi šli na javno razpravo snovalcev uvodnega poziva. Ministrica je v mikrofon pred vlado ponavljala nekaj podobnega. Se opravičujem za neumestno vprašanje, ampak kaj vas tako zelo zaposluje, da ne morete na razpravo, ki ste jo sami spodbudili? Veste, mi delamo, veliko obveznosti imamo. Ne delo, slabo delo je največja zloraba položaja. Če vam ne gre, delajte nekaj drugega. Pa ne po vzoru predsednika države, ki sicer veliko dela, le svojega dela ne. Preprosto je. Odstopite. Ob nezmožnosti povezovanja kulturnikov ali novinarjev med sabo, kaj šele drugega z drugim, resda ni grožnje ulice. Pa vendar. Za začetek pričakujem slovenski band aid na ulici z angleškimi prevodi slovenskih komadov na ustih in v neki eksotični državi narejenimi inštrumenti v rokah slovenskih glasbenikov. Bo šlo? Ali bo nekaj malega popravkov spet zameglilo slabo stanje stvari?
