Zapostavljenost imigrantov v številnih evropskih državah se je začela že v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Države so v času gospodarske konjunkture z odprtimi rokami sprejemale imigrantsko delovno silo, a je nikoli niso uspele oziroma hotele iz skorajda getoiziranih predmestij v celoti integrirati v svoje družbe. Ker zdaj napadalci na evropske vrednote ne prihajajo iz tujine, temveč živijo med nami, je v evropski politični in varnostni srenji vzniknil nov strah – strah pred sosedom. Začel je predstavljati idealno gojišče novih protiterorističnih ukrepov, s katerimi države same demantirajo svoje civilne svoboščine, ki so tako dolgo služile kot najboljši izvozni artikel evropske zunanje politike. Vsaj deklariranega. Kajti v pragmatičnih meddržavnih odnosih in geopolitičnih premislekih so prevladali politični interesi, ki s spoštovanjem človekovih pravic in vladavine prava niso imeli veliko skupnih točk. Njihov približni skupni imenovalec je ta, da se je zaradi stabilnosti in gospodarskega sodelovanja podpiralo sekularne avtokrate in diktatorje, s čimer se je v ilegalo in kasnejšo radikalizacijo potiskalo številna nacionalna posvetna in verska gibanja.
Diapazon ukrepov, s katerimi se zdaj Evropa poskuša še bolje pripraviti na soočanje s teroristično grožnjo iz lastnih vrst, je lahkomiselno kratkoročno naravnan. Čeprav v civilni družbi in tudi na politični ravni poteka vse bolj dinamičen dialog o mejah svobode izražanja na celini, pa v evropskem soočanju z razlogi terorizma manjka predvsem prevetritev zunanjepolitičnih pristopov do neposredne soseščine na južnem Sredozemlju in širše. Ko si ranjena družba in celina želita varnosti, je najlažje varnostnim organom podeliti nove pristojnosti, poostriti nadzor na mejah in v imenu varnosti odgrniti še eno tančico zasebnosti.
Zdajšnji odziv Evrope odseva predvsem strah pred novimi napadi kakšnega od 5000 skrajnežev, ki se zdaj iz Iraka in Sirije še bolj radikalizirani vračajo v domovine. Ker je njihov modus operandi, tako vsaj nakazujejo prvi podatki o napadih iz Pariza, precej avtonomen, torej brez ukazov iz vodstev Islamske države ali Al Kaide, je delo obveščevalnih agencij in policije toliko bolj oteženo. Protiteroristični koordinator EU Gilles de Kerchove ugotavlja, da so varnostne agencije že pred napadi v Parizu sodelovale zgledno, a vseh terorističnih napadov na evropskih tleh kljub temu ne bo možno preprečiti, če Evropa ne želi postati totalitarna družba. Evropska politika bo vse močnejšim skrajnim ksenofobnim strankam zgolj z osredotočanjem na varnostna vprašanja ponujala odlično podstat za širjenje svojih uničujočih idej multikulturalizma v Evropi. Toda tako bo tudi sama sebe postavljala v položaj, ko bo nevarno oženje civilnih svoboščin v evropski mainstream logiki dobilo predznak sprejemljivih kompromisov. To pa ne bi bila več Evropa, kot so si jo zamislili njeni ustanovni očetje.
