»Jaz že vem, kaj bom Božičku napisala,« je bila odločna Ljudmila, ljubkovalno za vse kar Milči. »Želim si, da bi bilo vse tako kot do zdaj, da bi bila tam, kjer sem, da bi se nič ne spremenilo. Tudi zato, ker se mi vedno zdi, da me hoče kdo spotakniti ali pa mi vsaj nagajati,« se je našobila proti oknu v prvem nadstropju, ki se je ravnokar odprlo. Čez polico je pokukal Janez, ki je ušpičil nekaj posebej zoprnega, da je moral v »hausarest«, ter siknil proti Milči: »Nikar se ne usajaj, lahko ti Božiček prinese, da boš ta glavna na svojem stopnišču, ampak v ta desnem bloku sem jaz glavni. Četudi me mamica stokrat zapre, mene boš ubogala ali pa se v levi blok preseli, če ti naš ni dober!« Milči tokrat ni bila tiho Janezu: »Božiček pride v vsak blok, veš, Janez! Če ne bi prišel, bi mu šla pa naproti in bi ga nekje na sredi počakala. Pa kaj: imam tudi v levem bloku prijateljice, veš. Smo v šoli vsi v istem razredu, pa tvoj blok gor ali dol,« je dejala. Res je: bloka sta malce narazen, za njima je nekako v sredini še eden. Desni blok so nedolgo tega pobarvali v rumeno in modro, pročelje levega pa je že desetletja umazano rdeče – čas je najedel barvo. Iz bloka nekje v sredini je Miroslav, fantič ima očala in resen nastop, da se mu zdi samoumevna veljava med otročadjo: »Jaz pišem dedku Mrazu in Božičku pa še Miklavž mi kaj prinese. Pa sem v ta srednjem bloku doma, veš, Janez! Morda pa zato otrokom iz srednjega bloka največ prinesejo dobri možje in smo mi zato zdaj ta glavni, ti pa v hausarestu!?«
Janez ni niti utegnil odgovoriti, ko je visoka punčka z obnašanjem najstnice povzdignila glas: »Jaz sem iz levega bloka in bom kar dedku Mrazu pisala. On pride tam iz Rusije ali kje že, mi je mamica povedala. Lani mi je eno tako super zvezdo prinesel za v mojo sobo: rdeča je in sveti in jo imam za nočno lučko. Brez nje nikoli ne zaspim in če je še bolj temna noč, meni moja zvezdica sveti na vso moč,« je pesniško našobila včasih že malo z maminim rdečilom poudarjene šobice… »Meni je pa vseeno, kdo mi kaj prinese – samo da sploh prinese. Kaj bi delal razliko med Miklavžem in dedkom Mrazom in Božičkom ali pa med bloki. Vsi veste, da je moj očka iz desnega doma, mamica je živela v levem, zdaj pa stanujemo v srednjem. Pa kaj: povsod se imaš lahko dobro, če si v pravem času na pravem mestu, in naj nosi ta ali oni dobri mož, jaz od vseh vzamem!« je bil kot navadno pragmatičen Karl, katerega starša sta bila kot fant in punca res soseda v stranskih blokih, zdaj živijo v srednjem. »No, za ene je rdeči blok star, zame je najlepši. Tu smo sami fejst fantje in zato se nas tisti iz desnega bloka kar bojijo, a ne, Janez? Pa še punce imamo pri nas najlepše, a ne, Alenka? No, saj se z Miroslavom in Karlom tudi rad igram,« je dodal Dejan, krepak fantič z gromkim glasom. Pa je čivknil mali Lukec: »Tamle je parkelj!« in so se razbežali. Pa ni bil ne parkelj ne Miklavž – le tisti Milanček jih je strašil izza vogala. Z balkona sem stopil v toploto, ko sem zaslišal iz kuhinje: »Da ne boš v zadregi decembra, en lep kostim sem gledala,« se je glasila domača odrešitev težav z dobrimi možmi. Hooo hooo hoooo…
