Zadružnikom prehrambna podjetja in s tem tudi njihovi največji kupci vse bolj polzijo iz rok, na drugi strani pa se oklepajo številnih poslovno nepotrebnih nepremičnin, kupujejo časopis in vlagajo milijone v Deželno banko Slovenije. Potem ko so Italijani od Agroinda Vipave 1894 kupili njegovo mlekarno, francoski Lactalis Ljubljanske mlekarne in v Košakih TMI že več mesecev iščejo potencialnega strateškega vlagatelja, bodo zdaj izgubili tudi Pomurske mlekarne, že tretjo veliko mlekarno v manj kot dveh letih.
Uprava Pomurskih mlekarn pod vodstvom Dušana Lanščaka naj bi se trenutno pogajala s tremi tujimi potencialnimi strateškimi partnerji, ki bodo v predvidoma mesecu dni začeli opravljati tudi skrbni pregled. Po prvotnih načrtih bi morale tretji največji slovenski mlekarni dodaten kapital zagotoviti zadruge, vendar te v mlekarno niso želele investirati.
Po navedbah naših virov naj bi se za prevzem Pomurskih mlekarn zanimala tudi ena od večjih vietnamskih prehrambno-distribucijskih skupin, prek katere Pomurske mlekarne ustvarijo okoli pol milijona evrov letnih prihodkov. Lanščak zatrjuje, da se je njihov vietnamski poslovni partner res zanimal za mlekarne, vendar pa pisma o nameri ni oddal. Vietnamski trg mlečnih izdelkov je eden najhitreje rastočih na svetu, saj že zadnje desetletje dosega več kot desetodstotno letno stopnjo rasti. A Vietnam je še vedno zelo odvisen od uvoza, saj domača proizvodnja pokrije manj kot 30 odstotkov povpraševanja. Prav zaradi tega si vietnamske mlekarske družbe prizadevajo vstopiti na evropski trg, kjer imajo številne vzhodnoevropske mlekarne zaradi sankcij proti Rusiji nizko izkoriščene kapacitete.
Raje lastniki zidov kot prehrambne industrije
»Pomurske mlekarne so za zadruge prevelik zalogaj. Zadruge večinoma poslujejo pozitivno, vendar ne ustvarjajo nekih velikih dobičkov. Pri DBS na drugi strani nimamo izbire, saj nam je dokapitalizacijo naložila Banka Slovenije, v Sloveniji pa ne obstaja zadruga, ki ne bi bila tako ali drugače povezana z DBS,« nam je povedal predsednik Zadružne zveze Slovenije Peter Vrisk. In zakaj zadruge ne prodajo katere od svojih nepremičnin in kupnine ne investirajo v prehrambna podjetja, ki njihovim članom omogočajo preživetje? »To je poslovna odločitev zadružnega sistema. Trenutno je v državi naprodaj zelo veliko nepremičnin, tudi v Ljubljani, pa se ne da nič prodati,« razloge, zakaj denimo ne prodajo stavbe na Miklošičevi cesti v Ljubljani, pojasnjuje Vrisk.
Toda te nepremičnine članom zadrug ne prinašajo praktično nobenih koristi, prav tako bi bila tudi menjava banke za kmete bistveno lažje izvedljiva kot pa najti nove kupce za njihove izdelke. Medtem ko je pridelava mleka v Sloveniji izredno razpršena, je proizvodnja mlečnih izdelkov skoncentrirana v vsega treh mlekarnah. Ljubljanske mlekarne, Mlekarna Celeia, Pomurske mlekarne ustvarijo okoli 250 milijonov evrov prihodkov na leto in od okoli 5000 kmetov odkupijo nekaj več kot 300 milijonov litrov mleka, njihov skupni tržni delež pri predelavi mleka in proizvodnji mlečnih izdelkov (brez upoštevanja uvoza) pa se ocenjuje na okoli 90 odstotkov. Za primerjavo omenimo, da Mlekarna Planika, Mlekarna Krepko in mlekarna, ki je v lasti škofjeloške kmetijsko-gozdarske zadruge, ustvarijo le okoli 13 milijonov evrov prihodkov na leto. To je približno toliko kot Ljubljanske mlekarne v enem samem mesecu.
Visoko zadolžene
Ob tem ne gre zanemariti, da so za likvidnostne težave Pomurskih mlekarn vsaj deloma krive tudi zadruge. Pomurske mlekarne namreč bremeni 8,4 milijona evrov finančnih obveznosti, ki za šestkrat presegajo letni EBITDA. A kar tretjino teh posojil Pomurske mlekarne niso najele za svoje potrebe, temveč za svojo največjo lastnico, družbo pooblaščenko Pomurske mlekarne – skupnost. Tej so namreč že pred leti posodile okoli 2,2 milijona evrov, a že več let ne dobivajo niti obresti. Poleg tega so Pomurske mlekarne tudi 39-odstotne lastnice družbe pooblaščenke in četrtinske lastnice Pomurske mlekarske zadruge, ki ima na drugi strani v lasti 16 odstotkov Pomurskih mlekarn.
