Raziskovalci z Južnodanske univerze so uspeli razviti poseben kristal, ki bi lahko potapljanje s kisikovimi jeklenkami naredil tako zastarel kot potapljanje s skafandrom. Profesorica Christine McKenzie z oddelka za fiziko, kemijo in farmacijo na danski univerzi pojasnjuje, da je njen izum sposoben posrkati 160-krat več kisika, kot se nahaja v zraku okoli nas. Že čeber, napolnjen z omenjenimi kristali, pa bi lahko posrkal ves kisik v sobi.
Z nekaj zrnci bi lahko »dihali« pod vodo
Čeprav se sliši potencialno nevarno, da bi prevelika količina kristalov povzročila množične zadušitve, do tega v običajnih okoliščinah ne bi moglo priti, saj med lastnosti kristala sodi tudi, da absorbiran kisik izloči, ko se pritisk kisika v okolici spusti. Primer s čebrom kristalov je zato bolj matematični prikaz njegove absorpcijske zmožnosti kot dejansko možni scenarij.
Kombinacija absorpcije kisika iz s kisikom zasičenega prostora in izločanje v prostor s kisikom revnega prostora ter izločanje kisika ob rahlo povečani temperaturi bi hkrati lahko omogočila, da bi se v prihodnosti s pomočjo kristala potapljali brez jeklenk in kisik neposredno črpali iz vode okoli nas. McKenzijeva pravi, da bi za to zadostovalo že nekaj zrnc kristala, ki bi bila nameščena v nekakšni dihalni maski.
Če bodo znanstveniki uspeli eksperimente na majhnih primerkih varno ponoviti tudi na večjih količinah ter če bo možna tudi dovolj stroškovno ugodna industrijska izdelava, pa bi kristali zaradi neverjetne zmožnosti absorbiranja kisika pomenili korak naprej tudi za potovanja v vesolje. Kristali po navedbah Mckenzijeve absorbirajo trikrat več kisika, kot ga lahko držijo kisikove jeklenke, pomembno pa je tudi, da lahko kisik absorbirajo in sprostijo večkrat, ne da bi se poškodovali.
Bi princip lahko ponovili tudi na toplogrednih plinih?
Ob vseh prednostih McKenzijinih kristalov pa se pojavlja vprašanje, če je mogoče razviti tudi podobne kristale, ki bi lahko iz zraka absorbirali tudi druge pline? Pomembno se zdi predvsem vprašanje absorpcije toplogrednih plinov, kot je ogljikov dioksid, ki predstavljajo nevarnost za klimatske spremembe našega planeta. Kristali, ki bi lahko uravnavali prisotnost zaželenih in nezaželenih plinov v ozračju, bi bili sveti gral sveta, ki ima še vedno izredne težave s prehajanjem na čiste tehnologije, s pravilno nameščenimi kristali v izpušnih ceveh ali dimnikih, pa bi sodobne umazane tehnologije postale tudi bolj čiste.
Korak v to smer je leta 2008 že naredila skupina znanstvenikov z ameriške univerze UCLA, a so bili njihovi kristali, ki so lahko na vsak liter absorbirali 83 litrov CO2, predragi za komercialno rabo. Ameriški urad za energetiko je takrat ugotovil, da bi opremljanje termoelektrarn s kristali podvojilo stroške njihovega obratovanja.
