Evropska unija in ZDA, največji trgovinski partnerici na svetu, si prek Atlantika vsak dan izmenjata za približno dve milijardi evrov blaga in storitev. Intenzivni so tudi kapitalski tokovi, saj so medsebojna vlaganja dosegla že skoraj 2900 milijard evrov. A to je šele začetek, menijo predstavniki oblasti ekonomskih velikanov, ki predstavljata več kot 50 odstotkov svetovnega BDP. Ob uspešnih pogajanjih bo namreč že prihodnje leto zaživelo Čezatlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo (TTIP – Transatlantic Trade and Investment Partnership), ki bi lahko povečalo izmenjavo blaga in storitev tudi za 17 odstotkov.
Zagovorniki TTIP, naveličani že skoraj 13-letnega čakanja na preboj v pogajanjih s članicami svetovne trgovinske organizacije (WTO), označujejo potencialno partnerstvo za največji trgovinski dogovor v ekonomski zgodovini. Nasprotniki pa istočasno opozarjajo na netransparentnost pogajanj in izdatna ekološka tveganja.
Kot pove že samo ime, stoji TTIP na dveh temeljih: trgovini in vlaganjih. Bistveni cilj partnerstva je odpraviti prepreke, ki omejujejo vlaganja in prosto trgovino med EU in ZDA. Pogajalci tako iščejo načine, kako poenostaviti procese kupovanja ali prodajanja blaga in storitev v različnih ekonomskih sektorjih.
EU zadržana glede ukinitve carin
Pogajanja potekajo že skoraj eno leto, vselej za zaprtimi vrati, kar ni ravno v duhu transparentnosti, ki je imajo politiki vselej polna usta. Kljub temu so v javnosti znane nekatere ponujene rešitve, ki ciljajo na spodbujanje vlaganj in trgovanja ter poenotenje regulacije EU in ZDA. Ena od rešitev je ukinitev carin, ki znašajo povprečno štiri odstotke. Če se v ZDA navdušujejo nad tem predlogom, je EU nekoliko bolj zadržana, saj želi zaščititi nekaj občutljivih industrij. Med drugim želi ohraniti višje carine na meso. Na žalost Nemcev pa ne tudi na avtomobile. Ameriškim proizvajalcem avtomobilov bi se s tem močno popravil konkurenčni položaj, saj morajo ob uvozu v EU sedaj plačati 10-odstotno dajatev, ki je petkrat višja kot na evropske avtomobile ob uvozu v ZDA.
Druga predlagana rešitev je uskladitev pravil in zakonodaje. Zagovorniki TTIP namreč ocenjujejo, da predstavljajo administrativne prepreke kar 10 do 20 odstotkov cene uvoženega blaga in storitev. Sprejetje tega predloga bi tako zelo verjetno pomenilo, da bo morala EU nekoliko sprostiti precej strožje standarde, kar bi imelo lahko po oceni nevladnih organizacij izrazito negativne posledice za okolje. ZDA in Evropa imajo na primer povsem različno zakonodajo glede pridobivanja nafte in zemeljskega plina iz skrilavca. Francija takšno pridobivanje energentov celo eksplicitno prepoveduje.
Ocene učinkov so pogosto napihnjene
Partnerstvo TTIP je bilo včeraj glavna tema pogovora na poslovnem zajtrku Ameriške gospodarske zbornice (AmCham). Elena Bryan, višja predstavnica za trgovino misije ZDA pri EU, je dejala, da so njegovi potencialni učinki lahko zelo široki. Največ si lahko obetajo mala in srednje velika podjetja. Trenutno potrebuje podjetje za prodajo na evropskem in ameriškem trgu dve licenci, postopke plača dvakrat, kar pomeni dvojne stroške. Če si velika podjetja lahko privoščijo dodatne stroške, je za mala in srednje velika podjetja to (pre)veliko breme, ki bi lahko bilo z uveljavitvijo TTIP odpravljeno.
Neodvisni izračuni londonske družbe Centre for Economic Policy Research (CEPR) so sicer pokazali, da naj bi trgovinski sporazum samo EU na leto prinesel med 68 in 119 milijard evrov višji BDP (prvi mož evropske komisije Jose Manuel Barroso operira le z zadnjo številko). Gospodarstvo ZDA naj bi na drugi strani pridobilo 95 milijard evrov na leto. Zagovorniki TTIP vidijo sporazum kot »najcenejši možni paket za spodbujanje gospodarske rasti.« Pa je res tako? Zgodovina uči, da so ocene učinkov trgovinskih sporazumov pogosto napihnjene ali celo povsem netočne. NAFTA – severnoatlantska prostotrgovinska zveza ZDA, Kanade in Mehike je sicer od leta 1993, ko je bila ustanovljena, pripomogla k dramatični rasti zunanje trgovine med omenjenimi državami, in sicer z 290 milijonov dolarjev na več 1100 milijard dolarjev leta 2013. Vendar hkrati ni prinesla želenih ciljev na trgu dela. Prav nasprotno, prenos proizvodnje številnih ameriških podjetij v Mehiko naj bi pripomogel k izgubi več kot enega milijona delovnih mest.
