Nekaj podobnega velja danes za knjige (da, prav ste prebrali, Thierryja Henryja sem pravkar primerjal s knjigami in ostal živ). Tudi te že načenja zob časa, papir je, tako nas prepričujejo pametni ljudje s še pametnejšimi telefoni, zastarel koncept, ki mu upravičeno grozi predčasna upokojitev, knjigarne se po vsem svetu zapirajo, ljudje, ki knjige radi jemljemo v roke, ki jih radi listamo, vohamo, ki radi označujemo mesta, kjer smo prenehali z branjem, in ocenjujemo, ali smo že na polovici ali še ne, ki radi prosimo avtorje za posvetila ali vsaj podpise na prvih straneh, pa smo le analogni čudaki, ki se nismo pripravljeni sprijazniti z digitalno realnostjo.
A prilagoditev tej novi realnosti je prišla mnogo prezgodaj, saj smo se ji, kot nekoč Thierry Henry, začeli prilagajati, še preden je bilo to nujno potrebno; še preden nas je na svetu zmanjkalo čudakov, ki radi položimo svoj nos na papir, ko ta še diši po tiskarni; še preden so si vsi kupili elektronske bralnike in si nanje naložili vseh tisoč romanov, ki jih moramo prebrati, preden umremo, in postali pametni, kot bi jih dejansko prebrali; še preden je knjiga nekega dne sredi glavnega trga obstala kot prebodena, se prijela za prsi in se z dušečim obrazom zgrudila na tla ter izdihnila pred stotinami mimoidočih očividcev in tako uresničila prerokbo, ki so ji jo že davno tega izrekli ljubiteljski vedeževalci.
Zadnji primer tega našega prezgodnjega sprijaznjenja je ravnodušnost, s katero smo pospremili nakup večinskega deleža Mladinske knjige s strani podjetja Učila International. Če zanemarimo kulturne analfabete, ki še knjige delijo na leve in desne, se je večina spraševala zgolj o tem, ali bi morala država zaščititi največjo založbo oziroma ali bi morala biti usoda Mladinske knjige predmet nacionalnega interesa.
Ministrstvo za kulturo se je v nasprotju z željami mnogih, ki so v preteklih mesecih pozivali državo, naj prepreči prodajo, odločilo, da je v nacionalnem interesu, da se tudi na knjižnem trgu vzpostavijo strogo tržne zakonitosti in da začno tudi v svetu založnikov in knjigarnarjev veljati pravila, ki veljajo v vseh drugih gospodarskih panogah. Obubožane banke prodajajo, najboljši ponudniki kupujejo, država pa ob tem izraža željo, da bo novi lastnik podjetje razvijal v skladu s skladi o skladu za sklade...
Tudi prav, ministrstvo za kulturo se je pač podredilo zakonom časa, v katerem živimo, je pa kljub temu zanimivo, da nihče doslej ni zaznal težave v dejstvu, da je s prodajo Mladinske knjige velika večina tukajšnjih knjigarn končala v rokah nekoga, ki je v svojih Felix knjigarnah doslej prodajal skoraj izključno lastne knjige. Nihče se ni namreč vprašal, kaj se bo, hipotetično seveda, zgodilo z našimi knjigami in založniki, če se novi lastnik Mladinske knjige odloči, da bo takšno poslovno politiko vpeljal tudi v njenih knjigarnah in poslej v njih prodajal le še knjige, ki jih bo izdajal sam. Strogo trženjsko gledano bi bila takšna poteza povsem legitimna in ne dvomim, da je takšna misel že prešinila Srečka Mrvarja. Sumim celo, da mu je bila nadvse simpatična.
O naši družbi in našem odnosu do lastne kulture veliko pove to, da je bilo ob napovedani prodaji Mercatorja hrvaškemu Agrokorju slišati brezštevilne, jasno in glasno ubesedene strahove, da se v Mercatorjevih trgovinah po prodaji ne bo moglo kupiti kisle smetane Ljubljanskih mlekarn ali perutničk Perutnine Ptuj, medtem ko očitno nikogar ne skrbi, kje se bo poslej prodajal prvenec Roberta Simoniška v izdaji mariborske Litere ali najnovejši roman kresnikovega nagrajenca Tadeja Goloba, ki je izšel pri novomeški Gogi. Naš nacionalni interes seže pač do perutničk, knjige pa so, kakor jih razumejo v Financah, zasebna stvar levičarske elite, ki se bori za svoje privilegije. Razumi, kdor more.
Sam to razumem tako, da smo se kakor nekoč Thierry Henry, ki se je prehitro sprijaznil z bližajočim se koncem svoje kariere vrhunskega nogometaša, predčasno sprijaznili s svetom brez slovenskih knjig na policah slovenskih knjigarn. Kakor bi bile že vse naše založbe pripravljene na nove čase, kakor bi že vsi na veliko kupovali knjige po spletu, kakor bi se že vsi naveličali brezciljnega postopanja med policami, polnimi raznovrstnih knjig, in kakor bi nam bilo popolnoma vseeno, ali knjigarne propadejo in se zaprejo že danes ali šele čez dvajset let.
Niso knjige perutničke, da bi ne mogli čez noč ostati brez njih, a ne?
