Besedila v knjigi namreč niso doživela tehtnega avtorsko-uredniškega premisleka na temo njihovega izbora in redakcije. Vključena besedila so bila izvirno večinoma objavljena kot reportaže, poročila in komentarji v časopisu Delo, to njihovo periodično poreklo pa pride – paradoksalno – še bolj do izraza, prav ko jih poveže knjiga. Besedila namreč v precejšnji meri prinašajo ponovljene informacije, v mnogih primerih tudi identične stavčne formulacije in fraze, ki »zvenijo« redundantno. Vsakokraten oris kraja, časa in konteksta je pri posameznem novinarskem besedilu v funkciji nujnega seznanjanja bralca z osnovnimi informacijami, medtem ko se to pri besedilih, povezanih v knjigo, hitro pokaže kot moteča odvečnost. Knjigi bi še bolj kot odprava ponovljenih podatkov in formulacij koristilo, če bi jo enostavno olajšali za besedila s poudarjenim značajem poročevalsko minljivega.
A delo kljub temu ponuja kakovosten pregled nad dogajanjem in razlage kompleksnih družbenih odnosov v pred dvema letoma prebujenih in še naprej »problematičnih« Egiptu, Libiji in Siriji. Pa prikaze razmer v državah drznih neoliberalnih eksperimentov, ki jih Videmšek brezkompromisno razume kot zaroto severne Evrope proti južni: v Grčiji, Španiji in na Cipru. Videmškov novinarski pogled zaznamujeta njegov velikanski etični in čustveni angažma ter zavzetost, ki je vedno na strani zatiranih in v danem primeru – upirajočih se.
Knjižni format naj bi bil za novinarska besedila vzletišče, s katerega se z metodo skrbnega izbora zaženejo proti nadčasni relevantnosti. Pri Uporu se zdi, da bi mu to uspelo predvsem v knjigi pol manjšega obsega – pa morda s toliko več izvrstnimi fotografskimi dosežki Jureta Eržena. A zaradi velikih tem, ki jih novinar razumeva in razlaga na pogon velike novinarske odgovornosti, ki je v prvi vrsti odgovornost dobrega državljana, je to še vedno knjiga z mobilizacijskim potencialom in predvsem delo, vredno bralčevega časa.
