Toda državljani, natančneje uporniški, vstajniški državljani, so z izrazi nezaupanja do političnih strank in zahtevami po odstopu celotne politike opazili tudi tisto, česar protikorupcijska komisija ni, da je namreč sam parlamentarni režim notranje skorumpiran. Poročilo protikorupcijske komisije, ki je inkriminiralo premierja in donedavnega predsednika vodilne opozicijske stranke, se je resda pojavilo na valovih vstajniškega gibanja, toda kakšen je bil njegov učinek? Francoski filozof Alain Badiou v poglavju Volitve in parlamentarizem v knjigi Sarkozy: pire que prévu pravi takole: »V uprizoritvi korupcije, ki nam jo tu in tam naklonijo, se lotijo vzorčnega primera osebne korupcije in kaznujejo posameznika… Korumpiranec je žrtvovan razliki, da bi se lahko nadaljevala identiteta, namreč režim kronične korupcije, značilen za kapital.« V slovenskem primeru je zadeva videti malo drugačna: ne le zato, ker je bil žrtvovan samo en korumpiranec, in še to le deloma, marveč bolj zato, ker je bil dejanski učinek »razkritja korupcije« razkroj vladne koalicije. Že, toda kaj je učinek tega razkroja? Nič drugega kot prav skrb za »nadaljevanje identitete«, nadaljevanje teatralizacije političnega življenja, kar je po Badiouju parlamentarizem. Temu lahko ljudstvo še tako žvižga in kliče »gotof si!«, toda dejansko ga prav nič ne prizadene, ker je parlamentarizerm, trdi Badiou, najbolj odporna in najbolj prilagodljiva oblika moderne politike, ki je »v organski zvezi z aktualno fazo kapitalističnega razvoja«. Badiou kritizira parlamentarizem, o katerem pravi, da je le krinka kapitalizma, ker je zagovornik »komunistične hipoteze«: in dokler bo ta hipoteza oziroma njen ponovni začetek ostal tako šibek, pravi, »bo korupcija normalna sila«. Tudi slovensko vstajniško ljudstvo kritizira parlamentarizem, vendar si še ni izbralo svoje politične »hipoteze«. Če pa je to »neposredna demokracija«, potem morda tudi samoupravljanje ne bo več tisto, kar je nekoč bilo.
“Ontološka” korupcija
Antonio Negri in Michael Hardt sta v svoji knjigi Imperij zapisala, da je korupcija »preprosto znamenje odsotnosti vsake ontologije«. Ali vsakega temelja in vsakega vrednostnega sistema. Ko Društvo slovenskih pisateljev ugotavlja, da je slovenska kultura sredi razpada vrednot, je to samo oblika detekcije te »ontološke odsotnosti«, ki jo generira korupcija. A če korupcija razdira vsakršno ontologijo, to pomeni, ne le da ni več omejena na moralno konotacijo, marveč da je sama postala nekakšna ontologija. Ali vsaj »ontologija« kapitalizma. Za Negrija in Hardta o tem ni nobenega dvoma: »V Imperiju« – Imperij pa je zanju drugo ime za globalni kapitalizem – »je korupcija povsod. Je temeljni in vezni kamen gospostva.« Korupcija torej ni le kakšen odklon, kapitalistična »lumparija«, marveč je samo bistvo in način delovanja kapitalistične ekonomije v razponu od akumulacije presežene vrednosti do monetarnih in finančnih špekulacij. In še več: po zlomu njegovega »progresivnega telesa« od kapitalizma pravzaprav ni več ostalo nič razen korupcije. Ta je tako rekoč njegovo razodetje. In kot kaže, so ga uzrli tudi v Sloveniji, toda prej njeni državljani kot komisija za preprečevanje korupcije.
(Foto: dokumentacija Dnevnika)
2013:01:30 18:47:21
