Missio, ki je bil premeščen v Gorico, je leta 1898 nasledil Anton Bonaventura Jeglič, vnet za moderno katoliško gibanje, človek s političnim talentom, ki je bil za katoliško stranko velika avtoriteta. Z njegovim imenom je povezana slovenska narodna politika vse do leta 1930, ko se je umaknil v pokoj.

Kmalu po prihodu v Ljubljano je škof Jeglič na cerkvenem zemljišču v Šentvidu začel graditi gimnazijo, ki naj bi med slovenskim intelektualnim naraščajem poživila duha krščanstva. Glavni del stroškov je nameraval plačati iz dohodkov gornjegrajskih gozdov, toda račun se mu ni izšel. Klasično gimnazijo, ki je imela status zasebne šole s pravico javnosti, so vendarle dokončali jeseni leta 1905.

Škofov harač. I.

Pastirski list, ki ga je v soboto obelodanil "Slovenec", in ki se je v nedeljo čital po vseh cerkvah, je naznanil vsem prebivalcem dežele kranjske, da se bo odslej harač za nepotrebne škofove zavode pobiral od hiše do hiše, in da ga bodo iztirjavali posebni eksekutorji.

Premilostni gospod knezoškof je pa razen tega pastirskega lista izdal še posebno okrožnico do gospodov župnikov, nekako izvršilno naredbo, katere pa "Slovenec" ni priobčil, dasi je jako zanimiva in poučna. O tej okrožnici se nam zdi potrebno, izpregovoriti nekaj besed. Predno pa to storimo, naj dobesedno navedemo to izvršilno naredbo. Glasi se tako-le:

Velečastitim gospodom duhovnim pastirjem.

V Škofijskem listu leta 1899., IV. 41, stran 72 sem proti koncu omenil naše zavode in rekel: "Ako ostane darežljivost kakor do sedaj, bodo zavodi v kratkem stali, in pričakovati smemo, da nam dado ne le več duhovnikov, ampak tudi več borivcev lajikov za Kristusa in njegovo delo. Zato naj se pobirajo prispevki prvič pri velikonočnem izpraševanju, kjer je prilika, ljudstvo za zadevo iznova vnemati, da ne zaspi, drugič še dvakrat na leto v vsakem selu po zanesljivih osebah, in sicer o binkoštnih in septemberskih kvatrih. Upam, da dobim potrebno dovoljenje od visoke vlade, kar bom še prijavil".

Dolgo ste čakali in večkrat popraševali, kdaj da se bo ta važna zadeva uredila? Veleslavna deželna vlada je imela razne pomisleke zoper nameravano pobiranje in je želela, naj se samo na cerkev omeji. Ker bi pa v veliki večini župnij pobiranje v cerkvi ne zadostovalo, sem šel na Dunaj ter sem visokemu c. kr. ministrstvu vso zadevo razložil. Visoko c. kr. ministrstvo je moje razloge uvažilo (...).

Dovolilo se je torej za nameravane zavode prispevke pobirati od hiše do hiše in sicer trikrat na leto po mesec dni; toda za to od velečastitih gg. župnikov odbrani in zanesljivi možje, po 2 v manjših, po 3 v velikih župnijah, se morajo prijaviti c. kr. okrajnemu glavarstvu (resp. magistratu), da dobe potrebne legitimacije.

Prosim Vas torej, da idete iznova na delo in si pobiranje vsak v svoji župniji tako uredite, kakor ste prepričani po skušnji, da boste najbolje gotovo uspeli. Zanesem se na Vašo ljubezen do Boga, do svete cerkve in do naroda; ne bojte se truda in mirnega srca brez razdražljivih besedi pretrpite kako morebitno razžaljivo besedo; tudi možem, odbranim za pobiranje, naročite, da naj mirno postopajo in nikogar ne žalijo, pač pa lepo prosijo za miloščino v imenu Božjem."

Slovenski narod, 18. oktobra 1899

O šoli in učiteljstvu so po cerkvah 15. oktobra brali pastirsko pismo škofa Jegliča, v katerem je starše opozoril, da so dobri samo tisti učitelji, "ki se sami Boga boje, ki sami svoje krščanske dolžnosti izpolnjujejo in v resnici po sveti veri žive". Decembra 1899 je s Slomškovo podobo na naslovnici izšla prva številka Slovenskega učitelja, glasila krščansko mislečih učiteljev in vzgojiteljev. Njegov urednik Fran Jaklič, učitelj v Dobrepolju, se je zavedal, da so katoliško misleči učitelji in učiteljice "osamljeni in razdrobljeni", čeprav je veljavna šolska zakonodaja predpisovala ljudski šoli "otroke nravno-pobožno vzgajati". Slednjemu tudi liberalno usmerjeno učiteljstvo sicer ni nasprotovalo, ker ni želelo nasprotovati krščanskemu v ljudstvu, zlasti na kmetih. Učiteljski tovariš je bilo dokaj svobodomiselno usmerjeno strokovno glasilo; konec 19. stoletja je bilo med učiteljicami vedno več zavednih Slovenk in javnih delavk, ki so si decembra 1897 izborile tudi (skoraj) enakovredno plačilo z moškimi kolegi. Liberalna usmeritev Zveze slovenskih učiteljskih društev se je z izvolitvijo častnih članov Ivana Hribarja in dr. Ivana Tavčarja odkrito pokazala septembra 1899 na skupščini v Gorici, kjer so se spotikali ob trideset učiteljev, ki so se udeležili duhovnih vaj v ljubljanskem semenišču.

Kronika XIX. stoletja, Nova revija 2003; Enciklopedija Slovenije, MK 2001