Založba Krainer je leta 1993 izdala Dih, pesniško zbirko njegovih pesmi, podobno pa bo v kratkem storila tudi založba Sanje s knjigo Drevo in zvezda, h kateri je priložena tudi zgoščenka, zvočna knjiga. Pengovove pesmi, večinoma zapisane brez ločil, kot njegova misel žuborijo, se penijo s previsov, ponikajo v temnino in tišino. Peljejo od izvira k izlivu. Za njegovo starinsko jedilno mizo, pod intrigantno čipko lestenca, sva s Pengovom razgrnila zemljevid.

Sodelovali ste z bendi, na primer Salamandri in Mladimi levi, ampak glavnina vaše kreativne poti ostaja pot "samospevca", kot ste kantavtorja nekoč poimenovali sami. Kako doživljate lasten uspeh? Po eni strani ste občudovani, po drugi živite sami.

Rad sem sam, rad grem v družbo. Ne morem delati v hrušču, čeprav ga včasih potrebujem.

Obstaja del vas, ki ni pesnik, ali je pesnjenje resnično vaš najbolj notranji vzgib?

Včasih sanjam glasbo, in če imam srečo, da se zbudim, jo zapišem, ker če takrat zaspim, takoj izhlapi.

Podoben proces je opisal Townes Van Zandt, ki je leta 1994 gostoval v klubu K4. Takrat sta celo skupaj igrala. Ta teksaški trubadur je leta 1997 žal preminil, kot vam je bila tudi njemu ljuba tema potovanja.

Takrat sva se prvič srečala, žal tudi zadnjikrat. Bila sva se vesela. (pokaže na njun skupen portret, ki krasi starinsko komodo)

Poznate njegovo delo?

Malo, prej ga nisem. Drug nad drugim sva bila presenečena. Imela sva zvočno vajo, oba kitarista, oba pevca. On je bil na vrsti prvi, sodeloval sem pri zvoku. Ko sem sam imel vajo, je prišel do mene, počepnil, me gledal v kitaro, strune in prste ter rekel: "Kaj pa počneš?" (smeh) To je povedal na tak način, da je bila to zame velika pohvala.

Založba Sanje bo čez nekaj dni izdala zbirko vaših pesmi Drevo in zvezda, ki spominja na že izdano zbirko Dih.

To ni ponatis, ker sem naredil toliko novega, zato sva se z direktorjem založbe Rokom Zavrtanikom odločila, naj gredo noter še pesmi s prejšnjih plošč. Nekaj pesmi iz zbirke Drevo in zvezda še ni uglasbenih.

Knjigi bodo priloženi zapisi, naslovljeni Trenutki iz dnevnika.

Zapise sem našel v svojih dnevnikih. Pokazal sem jih Milanu Deklevi, odličnemu pisatelju, pesniku in glasbeniku. O glasbi piše prav glasbeno! Ko je prebral dnevniške strani, je dejal: "Morajo biti noter." Sam sem bil skeptičen.

Na spremljevalni zgoščenki je nekaj skladb brez teksta.

Napisane so bile za gledališče. Imel sem srečo, da so ti posnetki ostali. Aco Razbornik, s katerim sva sodelovala že pri plošči Odpotovanja, je posnetke masteriziral. Izkazalo se je, da bi lahko bili zanimivi kot spremna glasba ob knjigi. Če bi pustil zgolj glasbo, bi bila lahko sicer zanimiva, ne vem pa, ali tudi sprejemljiva. Upam, da se bo to parjenje med glasbo in besedo zlilo; da bo kdo ob poslušanju plošče hkrati kaj prebral.

Za katere predstave pa so bile napisane te skladbe?

Veliko sem delal za Gledališče Glej, nekaj za Dramo, sicer se pa sedaj na pamet ne spomnim. Nikoli nisem bil pisarniški človek. Imam vse podatke, ampak so razmetani. Sedaj ne najdem niti dnevnika, ki bo v knjigi.

Še zmeraj pišete dnevnik?

Ne. Pisal sem na potovanjih, a ne redno. S seboj sem imel blokec, in če me je kaj prevzelo, sem to zapisal.

Kaj vas je prevzelo?

To, da je vsak dan drugačen.

Še zmeraj potujete?

Že nekaj časa nisem. Imam pa to v krvi.

In če bi lahko odpotovali kamorkoli, kam bi šli?

Šel bi v Grčijo. Od tam imam lepe izkušnje. Bil sem z lutnjo, precej sem igral. Bila sva dva, še Andrej Zdravič, ki ga že dolgo nisem videl, a je glasbeno zelo širok človek. On me je navdušil, tako kot Dekleva. Imam krog prijateljev, ki so mi dali pravi veter in napihnili jadra.

Na novi plošči nekatere pesmi recitirate. Kako bi komentirali morda nekoliko predrzno trditev, da je uglasbitev pesniškega besedila najvišja možna stopnja pesniške interpretacije? Je sploh smiselno o tem tako razmišljati?

To je pametno vprašanje, odgovor pa je enostaven. Pesem te mora prevzeti tako daleč, da si jo zaželiš uglasbiti, kot sem sam Mežkovo Črno Pego in Kam Franceta Prešerna. Pesem te mora vzpodbuditi ali posrkati, potem čutiš čast do tega, da jo uglasbiš. To ni zunanje naročilo, šele ko dobiš notranjo nalogo, to narediš. Poezija te začara.

V preteklosti, ko ste opisovali svoj ustvarjalni proces, ste napeljevali na sinestezijo med melodijo in stavkom, da se vam ob besedah porajajo melodije in obratno. Dekleva fuzijo med melodijo in besedo pripiše tudi srednjeveškim trubadurjem.

No, jaham malo slabše, sabljal sem pa tudi.

Sabljali ste?

Zelo zgodaj sem začel športno sabljati. Mogoče je tudi to malo povezano s trubadurji. Moj oče je bil olimpijec, večkratni državni prvak v športnem sabljanju in do svojih poznih let trener Olimpije. Ni me silil, pritegnilo me je, vsa tista družba. Takrat je bila Olimpija v srednjeevropskemu prostoru kar močna. Nisem rasel samo v peskovniku, ampak tudi na sabljaških treningih.

Vendar, ob melodijah se vam porajajo besede in ob besedah melodije...

Pa še ritem, kitara daje ritem. Verzi naj bi bili ritmični, četudi so goli, brez zvočnega spremstva. Pri meni pa se je to zlilo in združilo. Ne napišem besede brez glasbe in obratno. Improvizacija, to je poseben užitek. Salamandri smo improvizirali tako, da smo glasbo risali na tablo.

Kako je to mogoče? Ne morem si predstavljati, da ste glasbo risali.

Vadili smo tako, da smo se čutili. Veliko smo se srečevali, imeli smo dolge in glasbeno vesele vaje. Zadali smo si nalogo, da naslednjič vsakdo pride s svojo idejo. Ponavadi smo vadili v prostorih, kjer je bila tabla, denimo v učilnicah, iskali smo take prostore. Prišel si s svojo idejo in jo narisal, ne notno zapisal, ampak narisal in razložil. Potem smo narisano poskušali zaigrati.

Bi danes še lahko narisali skladbe, kot ste jih takrat?

To je bil način komunikacije. Zdaj jih ne rišem več.

V spremni besedi k zbirki Drevo in zvezda vas Dekleva okliče za pesnika magičnega eksistencializma...

On se pa zna izraziti! (smeh) Jaz na to nisem prej pomislil, sem pa to prebral. Rekel bi, da je to mogoče res.

Denimo, verz pesmi Drevo pravi: "rad bi vedel kako drevo ljubi sonce zvezde veter viharje..."

Rad imam naravo in rastline, med njimi pa še najraje drevesa. Ko sem bil majhen, sem se čutil premaganega, če nisem na kakšnega zlezel. Nisem plezal po vseh, ampak po zanimivih drevesih, na katera nisem mogel zlesti. Drevesa so zame čarovnija sveta. Zame so živa. Lepo je, da kakšno drevo, če ti je všeč, objameš. Drevesa nas obdajajo, pa ne samo v gozdovih, tudi doma. Iz česa so narejeni inštrumenti? Drugega ne bom našteval, saj je vse leseno, pa nekaj kovine je zraven. Ampak če ne bi bilo lesa, ne bi bilo glasbe.

Še zmeraj plezate na drevesa?

Že nekaj časa ne.

Kako pa si razlagate "magični eksistencializem"?

V besedah so več ali manj zmeraj zgodbe, včasih tudi ne, ampak večinoma so to zgodbe, vsaj zame. Tista magija, glede na izraz, je glasba.

Dekleva pravi, da sta vaša poezija in glasba obred. Namen obreda je iniciacija v skrivnost. Obredna poezija in glasba skrivnost razkrivata s tem, da jo artikulirata oziroma artikulirata kozmično skladnost. Bi rekli, da je vaša glasba obred in da razkrivate skrivnosti?

Bi, vendar ne gledam iz oblakov. Gledam drevo in zvezdo. Vsak večer, ko sem šel v spalni vreči spat, na nemško-holandski meji - tam sem meril tudi čas, naraven čas - sem videl, kako je zašla zvezda za krošnjami. Takrat sem res začutil to skladnost.

Gre za neko posebno izkustvo, za sožitje z naravnim redom.

Da.

Denimo za pitagorejce je bila glasba tako kot matematika, pri njih sta bili povezani, odsev kozmološkega reda.

Tudi sam imam tak občutek. Moj oče se je veliko ukvarjal s fiziko, z magnetnimi polji. Tamle je model sončnega sistema (pokaže na starinski model na predalniku). Malo ga bo treba sestaviti nazaj - ne sončni sistem, ampak model. (smeh) Že od malega sem čutil neko harmonijo; ko sem bil v Grčiji, kot sem prej omenil, sem tudi tam začutil tako harmonijo. Ampak to je bila že moderna Grčija, kjer se marsikaj čisto obrača in spreobrača. Šel sem na potovanje po starih otokih in obiskoval stare templje. Bil sem vrečar, tako sem lahko spal, kjer mi je pač prijalo. Zraven je bil Zdravič, kot sem že omenil.

Katere otoke in templje pa sta obiskala?

Precej, Santorini, Kreto... Ogromno sva hodila. Prehodila sva cel Samos, ki je kar velik. Četudi je prišel mimo kakšen avto, ponavadi nisva štopala. S Samosa je pa Pitagora! (smeh) Vsi skupaj se združijo v neko harmonijo.

Ste na teh grških potovanjih začutili utrip antike? Antično dušo?

Da, izredno.

Imate radi antiko? Berete stare filozofe, pesnike in dramatike?

Takrat sem jih kar precej.

Pesniški eros in omama. Platon denimo pravi - morda je danes njegova misel nekoliko arhaična - da so pesniki, tako kot filozofi in vedeževalci, navdihnjeni od bogov, neposredno.

Ampak takrat so živeli skupaj z bogovi. To je pomembno vedeti. Poglejte njihovo kiparstvo, oni so na tak način razmišljali. Če si v stari Grčiji šel na sprehod, predvsem večerni, si srečal kakšnega boga, ampak človeškega boga. To je ta domišljija, ki pa je zelo utemeljena.

Utemeljena na kakšen način?

Preročišče v Delfih pod Parnasom. Tudi tam sem nekaj dni spal.

Kako je bilo?

Neverjetno. Imaš občutek... Takrat sta bila zraven Andrej in še ena Američanka, ki sva jo srečala v Atenah in sva jo vzela v zaščito. Po lepem in spontanem pogovoru smo šli skupaj v Delfe, nekaj dni smo bili tam... Na kakšen način? (globoko se zamisli)

Ste imeli kakšne preroške sanje?

Imel sem jih, častna. (smeh)

Kakšno vzporednico bi narisali med pesniškim erosom in omamo ter med biološkim erosom in omamo? Je tu prekrivanje?

Ali lahko zelo enostavno odgovorim? To je kot musaka.

Dobro paše skupaj, kot krompir in mleto meso?

Tako.

Zdi se, da so visoko senzibilni liriki še prav posebej dovzetni za raznovrstne omame. Zakaj menite, da je tako?

Zato, ker hočejo odplavati v svoj svet. Škoda, da ne morete vprašati Baudelaira. Česa pa on ni poskusil? Ampak jaz do njegovih poskusov nisem niti poskušal priti. Ali pa Apollinaira.

Se vam zdi, da omama, ki ne izvira iz prvinskega pesniškega vzgiba in je posledica zavestne odločitve, odvzema spontanosti navdiha?

Zliva se, odvisno do kam.

Pesnenje naj bi bilo dar. Kakšen je pri pisanju pesmi odnos med zavestno odločitvijo in prepuščanjem nadzavednemu ali vrojenemu navdihu, ki deluje po principu subtilnejših duševnih procesov, kot sta zavestna volja in napor? Je pisanje pesmi, kot da bi Zevs izstrelil strelo?

Zevs se je zaljubil v Danajo, ki je navdihnila marsikoga, predvsem renesančne slikarje. Zevs je prišel do nje v obliki zlatega dežja zaradi prerokbe. Pri starih Grkih so se prerokbe običajno izpolnile. Koliko je zavestno? Vse je zavestno. Vprašanje je, koliko pustiš duši dihati. Ali mislite, da lahko nezavesten igram kitaro?

Ne. Ne predstavljam si, da se piše pesmi z odločitvijo: "Sedim za mizo in napisal bom pesem!" Najboljše pesmi najbrž ne nastanejo tako?

Tu je en kup sanj, mešajo se časi, izkušnje in doživetja. Tudi sanje so doživetja, še posebej če se jih spomniš.

Sanj načeloma ne moremo upravljati z voljo.

Sanje so spontana igra tvojih doživetij. Tudi časovno so zmešane, srečaš človeka, ki si ga nazadnje videl pred dvajsetimi leti, ali pa si kakšnega izmisliš, in ko se zbudiš, verjameš, da je nekje na planetu.

Bi narisali vzporednico med sanjami in navdihom?

Da. Ne čiste vzporednice, ampak tukaj je prav gotovo konglomerat.

V preteklosti ste bili utemeljeno kritični do slovenske glasbene scene. Vaša glasba je vrhunska, vendar pravite, da vas radii ne vrtijo. Zakaj mislite, da je tako?

Nimam pojma.

Vam nekaj pomeni, če svoj komad slišite na radiu?

Vesel sem.

Mislite, da vas bomo ob izidu zbirke Drevo in zvezda večkrat slišali na radijskih valovih?

Verjetno še manj, ker je veliko inštrumentalov in daljših stvari, ki so bolj za doma.

Na splošno je na slovenskih radiih premalo kvalitetnih slovenskih izvajalcev. Menite, da so kvote pravi način reševanja problema?

V Sloveniji je toliko izjemnih, ne samo izvrstnih, glasbenikov in kantavtorjev! S to kvoto... mar točimo mleko, morda pivo, koliko tega, koliko tistega? Meni se to zdi poceni pristop. Dobro, imamo kvoto, potem bomo pa vrteli "drek", samo da bo slovenski. Se opravičujem.

Kaj bi se moralo zgoditi, da bi Slovenci preboleli glasbeno nevrozo in končno znali ločiti med tistim, kar je dobro in si zasluži občinstvo, ter tistim, kar ni?

Nisem pameten, ampak se mi zdi, da je to prav gotovo stvar glasbenih urednikov. S tem, kar zavrtijo, raven dvigajo ali pa spuščajo. Če se sliši premalo dobre in preveč slabe glasbe, se s tem zniža splošna kulturna "slušnost" publike.

Če ničesar dobrega ne slišiš, potem tega ni. Radio ima tu zelo močno funkcijo, udarno funkcijo. Sicer se v to ne vtikam. Pred leti sem bil glasbeni urednik na Radiu Študent. Takrat sem zbral senat urednikov in glasbenikov. Nisem bil glasbeni diktator, zanimalo me je, kako razširiti to mavrico, kako jo obarvati, da postane mavrica. Bilo je prijetno.

Sodeč po telefonskih klicih, so bili zadovoljni tudi poslušalci. Nočem se hvaliti, zgolj pravim, da je treba sodelovati. Sedaj pa se mi zdi, da ko je napovedan določen glasbeni urednik, ne bom z imeni, že kar veš, kaj bo.

Še poslušate Radio Študent?

Že dolgo ne, pa ne zanalašč. (smeh)

Spremljate slovenski podmladek alternativne glasbe? Obiskujete koncerte, kupujete plošče?

Manj kot takrat.

Kakšna je razlika med jugoslovansko glasbeno sceno, iz časa socialistične ekonomije, in današnjo, ko je Slovenija del globalnega kapitalizma? Kakšna je razlika med izdajanjem plošč takrat in danes?

Velika. Če poenostavim, je razlika predvsem v srcih. Takrat ni šlo za komercializacijo, ampak za veselje do življenja in tega, da boš dal nekaj iz sebe in da temu še kdo prisluhne. Na ta način smo delali glasbo.

Vesel sem pohvale in kritike, sem pa sam svoj sodnik. Nekaj mora biti meni všeč, da gre naprej. Marsikdo pa misli na to, kako slišijo drugi: "Sedaj bom pa tako pisal, da bo komu všeč." Tu je osnovna razlika. Da bo čim več ljudem čim bolj všeč in da bo čim bolje prodano. Če začneš tako misliti, potem ni z glasbo, pravzaprav s čimerkoli, nič.

Ali avtor, ki se na tak način ravna po drugih, izstopi iz obreda?

Ali pa sploh ni v njem ali pa samo računa na uspeh a priori.

Na zgoščenki Drevo in zvezda gostuje vokalistka Bogdana Herman, ki se vam bo pridružila na torkovem koncertu v Kinu Šiška. Kako je prišlo do sodelovanja med vama?

Ona je pela že na Odpotovanjih pri Sarkofagih, poznam pa jo že od prej. Skupaj sva bila pri Salamandrih. Čutiva se. Vem, kako dobra pevka je, ona rada sodeluje.

Se poznata še iz šumijevskih časov?

Niti ne, bolj teaterskih.

Spadate v krog šumijevcev. Šumi so podrli. Šumijevci ste se dobivali vsako leto v Jazz clubu Gajo, zdaj so zaprli tudi tega. Se še dobivate?

Takrat je bil konec nekega obdobja. V Šumiju so se srečevale različne generacije. Bil je kulturni epicenter, če se seizmološko izrazim. To je bila kulturna, ne pisarna, ampak čvekalnica, tudi ne čvekalnica, ampak pogovarjanjevalnica. Izklesalo se je toliko veselih in plodnih isker. Tega v Ljubljani žal ni več, ni nadomestka za to.

So bile te iskre plod razpravljanja?

Seveda tudi, marsikatere.

Morda mlajše generacije res nimajo tovrstnega prostora, kjer bi se dobili in pogovarjali. Pogovori so se preselili na internet, po koncertih se gre domov ali plesat. Tisti čas pa, se zdi, ste mladi negovali kulturo živega pogovora...

Da. Raje ne bom omenil nobenega imena, ker če bi začel naštevati, potem bi ne bilo konca, ampak od tam poznam toliko ljudi. Četudi se ne družimo, smo ostali večni prijatelji. Zraven bifeja je bila slaščičarna, kjer si lahko prigriznil sendvič ali piškot.

Pogovarjali smo se o vsem, sicer ne o tem, kateri asfalt bo na kateri cesti. Zraven je Drama, malo naprej je filozofska, še naprej arhitektura. To je bil res, prej sem rekel epicenter, sedaj bom rekel hipodrom. Na sredi je bil dolg in visok šank, na katerega si se lahko naslonil, pri oknih pa je bilo nekaj stolčkov - hipodrom menjanja mnenj. Pozitivnih mnenj, ne spominjam se, da bi tam prišlo do incidenta, čeprav smo radi nazdravljali.

V Šumi je zaradi prepovedanih substanc občasno prišla UDBA, a verjetno tudi zaradi pogovorov?

Bili smo sproščeni. Vsi smo vedeli, da je kdaj prišlo tudi leteče uho, ampak se nismo obremenjevali. Če je kakšen prišel, so ga vsi opazili, ampak ni padel molk. Bilo je zelo iskreno.

Ampak ideje, ki so se tam razvijale, so bile v nasprotju s takratno oblastjo?

Pa ne samo moje. Želeli smo, saj še danes, svobodo misli, pogovora, govora, besede in tiska.

Pravijo, da ste nekakšen slovenski Leonard Cohen. Ste morebiti obiskali njegov koncert v Stožicah?

Ne, bil sem na njegovem koncertu v Zagrebu. Povabil me je prijatelj kitarist Bojan Drobež, ki je sicer računalničar. Bil je famozen koncert. Cohena rad poslušam, ampak ne vem, če sem se kdaj naslonil nanj, da bi črpal od njega, to ne.

Kaj pa je mislil jamski človek, ko je dlan naslonil v glino? Ste že našli odgovor?

Ne, našel sem vprašanje. Mnogokrat sem odtisnil svojo dlan v glino, takrat sem mislil na jamskega človeka. Najbrž se je zamislil, ko je zagledal svoj odtis. Kaj pa je to? Druga roka? Odsev mene? Moje duše? Ne verjamem, da medved opazuje svoje stopinje. Gre urinirat ob drevo, da zaznamuje ozemlje. Mnogo teorij pravi, da je to začetek ustvarjanja, zaznamovanje zemlje. To je živalski nagon, ki je ostal tudi človeku. Vendar današnji človek ne naslanja več rok v glino in se sprašuje o tem, ampak povzroči vojno in se ne sprašuje. Kdo je pametnejši?

Tiskarski škrat...

Ko sem bil še škrat, sem komaj čakal, da bom zrasel, sedaj, ko sem zrasel, bi pa zopet rad bil škrat.