Urad je imel ob nastanku vse podmene, da bi postal zaupanja vreden organ. Zaupanje je namreč v boju proti korupciji izjemno pomembno glede na to, da sodelujoči v koruptivnih dejanjih o njih nočejo govoriti, kaj šele, da bi jih prijavljali. Vendar je v tem času sam Penko poskrbel za omajanje zaupanja v delo urada, predvsem s prenagljenimi ocenami o pojavnosti korupcije. Kako naj običajni ljudje, ki bi se le odločili prijaviti korupcijo, verjamejo, da z njenim preprečevanjem misli resno, če pa tudi v nekaj mesecih oziroma celo letu po tistem, ko je obelodanil številne "sume", policija še ni potrkala na vrata vodilnih v Zavarovalnici Triglav, BTC, Slovenski investicijski banki, Geoplinu... Kaj šele, da bi bili ti sumi potrjeni na sodišču. Zato ne preseneča, da si je urad prislužil ime "urad za moralo."
V vseh omenjenih primerih, v katerih se "osumljeni" niso mogli zagovarjati, je direktor urada namreč prekoračil svoja sedanja pooblastila. Njegova naloga bi bila le, da po temeljiti preučitvi nekega vprašanja opozarja na sistemske probleme v zavarovalništvu, pri menedžerskih odkupih, lastninjenju in podobno, prijave pa brez javnega komentiranja pošlje zapečatene policiji. Praksa kaže, da ima urad, tako kot desetine drugih v državni upravi, premajhna pooblastila, toda to Penku še ne dopušča, da obstoječo zakonodajo in s tem naloge drugih organov jemlje v svoje roke. Urad že nekaj mesecev pripravlja protikorupcijski zakon, ki bi mu moral dati večja pooblastila, na primer za natančno spremljanje premoženja državnih funkcionarjev, varovanje tistih, ki prijavljajo korupcijo, in spremljanje protikorpucijskega dela preostalih državnih organov. Vsekakor pa ta pooblastila ne bodo smela biti taka, da bi se delovanje urada spremenilo v lov na čarovnice, kot so mnogi označili prvi osnutek zakona, s katerim je direktor pred parlamentarnimi počitnicami seznanil vlado.
Za neuspešen boj proti korupciji nista odgovorna le Boštjan Penko in njegov organ. Čeprav se že nekaj časa kaže šibkost slovenske policije, ki se po aretaciji nekdanjega državnega sekretarja Borisa Šuštarja pred slabima dvema letoma ne more pohvaliti z nobenim vidnejšim primerom boja proti korupciji med belimi ovratniki, vlada ni nič naredila, da bi policija spet dobila že zdavnaj izgubljene zobe. Kaj šele, da bi se lotila naslednjega ozkega grla, torej stanja na tožilstvu, ki mu obtožbe, tiste redke, ki sploh pridejo na sodišče, tam padajo kot domine. O tem, kako resno namerava vlada preprečevati korupcijo in organiziran kriminal nasploh, precej pove že podatek, da ima kabinet predsednika vlade nekajkrat več službenih mobilnih telefonov kot največja policijska uprava, podobno tudi računalnikov.
