Z začudenjem sem prebral NN v sredinem Dnevniku, v katerem avtor pravi, da lahko gasilec postane vsak, ki ima pet minut časa, hkrati pa zahteva upoštevanje pravil, ki bi od prostovoljnih gasilcev terjala ustrezne psihofizične sposobnosti. Zakon o gasilstvu res zahteva ustrezne psihofizične sposobnosti in te pri operativnih gasilcih preverjajo zdravniki na zdravstvenih pregledih. Žal pa današnja medicina še ne pozna pregledov, s katerimi bi med operativnimi gasilci poiskali potencialne piromane in druge prestopnike zakona.
Letošnje poletje niste imeli posebno mirnih počitnic, saj ste jih morali zaradi rdečega petelina predčasno končati. Kje ste dopustovali, ko je pred mesecem dni zagorelo na Krasu?
Bil sem še v Ljubljani, ko so me poklicali.
Pa se kljub dopustu morate odzvati na klic?
Slovensko gasilstvo temelji na prostovoljcih, ki nas je okoli 130.000, od tega je 60.000 operativnih, torej usposobljenih za gašenje in reševanje, le v večjih mestih imamo kombinirano prostovoljno in poklicno gasilstvo. Prostovoljnost pomeni, da v gasilsko organizacijo sicer vstopiš na lastno željo in da za svoje delo ne dobiš nikakršnega plačila, toda ko se za to odločiš, moraš spoštovati vsa pravila zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, zakon o gasilstvu, pravila gasilske službe za operativne gasilce in vse druge pravilnike, ki jih imamo v prostovoljni organizaciji. Načelno je moralna dolžnost vsakega prostovoljca, da se odzove, ko sliši klic na pomoč, bodisi s tihim pozivom prek pozivnika bodisi prek javnega alarmiranja s sireno. Zato je lahko izključen iz operativne enote, če ne opravlja svojih nalog in se ne odziva na intervencije.
In kako je organizirana gasilska služba?
Društva imajo z občinami sklenjene pogodbe, s katerimi se prostovoljni gasilci zavežemo, da bomo izvajali javno gasilsko službo, to pa še zdaleč ne pomeni le gašenja požarov. V zadnjih letih se je namreč gasilstvo razvilo v splošno reševalno službo. Posebno od osamosvojitve naprej smo gasilci tudi uradno prevzeli določene naloge zaščite in reševanja. To pomeni, da opravljamo tudi vse druge naloge v primeru nesreč z nevarnimi snovmi, prometnih nesreč, potresov, plazov, poplav, ob izbruhu ptičje gripe… Gasilci opozarjamo tudi na požarno preventivo in skrbimo za širjenje požarnovarnostne kulture, kajti statistika kaže, da imamo v Sloveniji v povprečnih letih od 4500 do 5500 požarov, krepko čez polovico pa jih zakrivi človek s svojo malomarnostjo. Zato se zavzemamo, da bi v osnovne šole znova vpeljali požarno varnost, ki so jo z reformami izločili.
Pred kratkim so me vprašali, kaj bi naredili, če bi med občani našli piromana. Sam menim, da to ni tako hudo. Tak človek je pač bolan, kot so bolni še mnogi, in to se kaže v njegovem vedenju. Če bolnega človeka še lahko nekako razumem, pa teže razumem vse tiste, ki so kljub temu, da imamo razglašeno veliko požarno ogroženost, da nam vsak dan zagori po dvajset-, včasih tudi petdesetkrat, da nas mediji zasipavajo s posnetki požarov, sposobni oditi v naravo in kuriti ogenj. To je storil tudi eden od občinskih funkcionarjev, ki je po eni strani podpisoval akte o veliki požarni ogroženosti, po drugi strani pa je doma kuril v naravi in povzročil velike težave.
Ste vzrok julijskega požara na Krasu že ugotovili je šlo za samovžig ali je bil podtaknjen?
Nekateri znaki kažejo, da bi lahko bil tudi podtaknjen, toda kriminalistična preiskava o tem še traja, zato počakajmo na uradno poročilo kriminalistov.
Dokončno črto pod ta dogodek pa ste najbrž že potegnili: koliko gozda je uničenega, koliko denarja so pogoltnili ognjeni zublji…
Čisti stroški še niso dokončno sešteti, po ocenah gozdarjev pa je zgorelo okoli 950 hektarjev površine, od tega 710 hektarjev gozda, kar je drugi največji požar na Krasu doslej. Gre večinoma za odrasel borov gozd, ki je požarno zelo občutljiv, saj je poln eteričnih olj, ki v vročini hlapijo in nastane skoraj eksplozivna koncentracija teh hlapnih olj. Bor je v trenutku v plamenu, požar pa kar preskakuje s krošnje na krošnjo.
Bi bilo škode manj, če bi bil Kras poraščen z listavci, kot nekoč?
Listavci gorijo bistveno počasneje, zato gozdarji načrtujejo, da bodo na Krasu znova zasadili avtohtone vrste drevja, kot so črni gaber, hrast… Te so v preteklosti izsekali, prst pa je odnesla burja. Toda z borom je po zagotovilih strokovnjakov nastalo dovolj prsti, da se bo zdaj lahko prijela tudi zahtevnejša vrsta drevja. Če bi imeli med iglavci dovolj širok pas listnatega gozda, julijski požar ne bi napredoval v krošnjah in bi ga veliko laže ustavili. Gozdarji pa opozarjajo, da je treba dati večji poudarek tudi gradnji cestne komunikacije po gozdovih, da bi morebitni požar laže nadzorovali.
Bi vam poleg listavcev olajšalo delo tudi letalo za gašenje požarov, ki ga Slovenija nima?
Obrambni minister Karl Erjavec je imenoval skupino strokovnjakov s področja letalstva, zaščite in reševanja ter gasilcev, ki bo preučila predlog regijske razvojne agencije Severne Primorske o morebitnem nakupu letala air tractor za gašenje. Sam pa menim, da so se helikopterji slovenske vojske v dosedanji praksi zelo dobro obnesli, zato bi bila po mojem prava pot povečanje števila velikih helikopterjev cougar, ki lahko, tako kot letalo, ki naj bi ga Slovenija kupila, prepeljejo od tri do štiri tisoč litrov vode. To so večnamenski helikopterji, ki se uporabljajo pri gašenju požarov, prenosu bremen, reševanju v gorah… Za primere, kot je bil julijski požar na Krasu, pa bi bilo treba še okrepiti meddržavne sporazume o zaščiti in reševanju. Slovenija ima takšne sporazume sklenjene z vsemi sosedami, razen z Italijo, toda s to državo oziroma njenimi obmejnimi občinami imajo sklenjen poseben protokol naše obmejne občine, zato so italijanski letali canadair in helikopter pomagali gasiti tokratni požar na Krasu. Enako je bilo tudi ob požaru na tem območju leta 2003, ko nam Italijani računa za pomoč pri gašenju sploh niso izstavili.
Največ požarov je na Primorskem, kjer pa je menda gasilstvo najslabše organizirano in gasilcev najmanj. Drži?
Res je, Primorci pravijo, da pri njih še zakleti ne smeš in že zagori. Zaradi tega nekateri njihovi gasilci opravijo po 100, 150 ali še celo več ur posredovanj v požarih na leto, kar je zelo velika obremenitev tako zanje kot za njihove družine, poleg tega imajo velikokrat kratek stik tudi s svojimi delodajalci, saj ti niso najbolj veseli, če jih zaradi gašenja požarov ni v službo.
Gasilstvo na Primorskem je bilo nekoč razvito enako kot drugod po Sloveniji, toda ker je bila kasneje Primorska vezana na fašizem, ki je delovanje slovenskih društev (tudi gasilskih) prepovedal, jih je bilo težko znova oživiti. Še danes se trudimo, izdelali smo poseben program načrtnega ustanavljanja gasilskih društev na Primorskem in pridobivanja članstva, a je ta naloga v notranjosti države veliko lažja, ker se tam gasilska tradicija z deda prenaša na sina, pa naprej na vnuka… V preostalem delu Slovenije je zato nekaj povsem normalnega, da si gasilec, za to, da bi nekdo v družini to postal na novo, pa je potrebnega veliko truda. Prav zato se Gasilska zveza Slovenije veliko ukvarja s kadrovanjem in usposabljanjem mentorjev. Kljub prehodu na tržni sistem pa se nam je članstvo v zadnjih letih s 119.000 povečalo na 123.000, kar je predvsem posledica trdega dela z mladimi, zato ne preseneča, da je kar 30.000 naših članov mlajših od 18 let.
Na kakšno vabo pa jih dobite med prostovoljne gasilce?
To je vedno teže, saj je konkurenca vse hujša, posebno v mestih, medtem ko je na vasi gasilstvo še vedno dejavnost številka ena in se mladi veliko raje odločajo zanj. Izkušnje pa nam, žal, govorijo o tem, da med desetimi mladimi, s katerimi delamo, v gasilski organizaciji oziroma operativni enoti ostane le eden, v izjemnih primerih dva. Mimo so tudi časi, ko smo se veselili, če smo lahko sedli v gasilski avto, kar je bila močna motivacija za delo v gasilstvu. Danes je potrebnega vse kaj drugega, da pritegneš mlade.
V eni od spletnih anket sem prebrala, da kar 20 odstotkom tistih, ki so se nanjo odzvali, delodajalci ne dovolijo, da bi med delovnim časom šli pomagat pri gašenju požara. Je res tako kritično?
Je. To se pokaže pri vseh posredovanjih, kjer je potrebno večje število gasilcev. Operativno pripravljenost zato običajno rešujemo z gasilci, ki lahko gredo z dela, oziroma s tistimi, ki tisti trenutek nimajo delovnih obveznosti. V zakonu o gasilstvu ter v zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami je sicer jasno zapisano, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti odsotnost zaradi izvajanja javne gasilske službe. Tudi zelo visoke kazni so predpisane. Toda v praksi se dogaja, da se delodajalec izogiba temu, da bi zaposlil prostovoljnega gasilca, saj to pomeni, da ga v primeru požara ne bo na delo, če bi mu to skušal preprečiti, pa bi bil še kaznovan. Zaradi tega smo lani pri sprejemanju zakonodaje s področja dohodnine in davka od dohodkov pravnih oseb skupaj z ministrstvom za obrambo predlagali, da bi delodajalce z določenimi olajšavami spodbudili, če zaposlujejo gasilce. To, da država delodajalcu povrne dohodek, ki ga izplača gasilcu, ko je na intervenciji, je zanj le drobiž. Največjo izgubo namreč trpi s tem, ko se lahko delovni proces zaradi manjkajočega delavca celo ustavi. Zato smo predlagali, da bi delodajalce spodbujali k zaposlovanju prostovoljnih gasilcev tudi z davčno zakonodajo, a je vlada naša dopolnila zavrnila. So nam pa obljubili, da bodo zakonodajo v kratkem spet spreminjali in bodo naše predloge še enkrat preučili.
Imamo pa tudi svetle primere, kjer gasilcem gredo na roko. Toda to je praviloma v podjetjih, ki so imela sama že težave z ognjem. Včasih tudi kdo oceni, da je gasilcev v Sloveniji celo preveč. Za gašenje manjših požarov bi jih resda lahko dokaj hitro zagotovili dovolj, za požare, kakršen je bil julija na Krasu, pa ne. Tudi v primeru drugih naravnih nesreč se pokaže, kako pomembno je imeti močno gasilsko organizacijo. Tako je bilo tudi leta 1990, ko je bila tretjina Slovenije pod vodo. Od kod bi takrat vzeli ljudi, da bi pomagali, če ne bi bilo gasilcev? In če bi, denimo, Ljubljano stresel potres, kdo bi pomagal, če ne gasilci? Prepogosto pozabljamo, da je gasilstvo osrednji del sistema zaščite in reševanja, da splošnih enot civilne zaščite v Sloveniji ni več, njihove naloge pa so prevzele gasilske organizacije. Včasih rečejo: sodelovala bo civilna zaščita, toda to smo bolj ali manj le še gasilci, drugih splošnih enot skoraj ni več, saj ima civilna zaščita le še najnujnejše specialistične enote.
Imate kdaj občutek, da vam naložijo kako delo tudi v prepričanju, češ, gasilcev ni škoda?
Ne, to bi bila prehuda obtožba. Imamo pa dostikrat občutek, da se obračajo na nas zato, ker vidijo, da smo organizirani in da naloge sprejemamo z dobro voljo. Gasilci za svoje delo ne iščemo plačila, pričakujemo pa, da nam bodo občine in država zagotovile ustrezne razmere za delo. Družba se bo morala začeti zavedati, da je ves sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami naslonjen na gasilsko organizacijo, ki je sestavljena iz prostovoljcev, in da je ta organizacija jedro in srce varnostne politike države, kar zadeva naravne in druge nesreče. Po drugi strani imamo že prostovoljno služenje vojaškega roka, obeta se tudi prostovoljno služenje civilne zaščite. Ti prostovoljci dobivajo honorarje, toda gasilci smo strogo proti temu, da bi jih prejemali tudi mi. Zato pa od države pričakujemo kake olajšave, mogoče minimalno olajšavo pri dohodnini oziroma drobne pozornosti, ki bi nam dajale občutek, da je nekdo opazil naše delo. Prav bi tudi bilo, da gasilcu ne bi bilo treba več trepetati za svojo službo, če gre na intervencijo, da ga delodajalec ne bi več šikaniral, da bo zdravstveno pregledan, da bo lahko svoje delo opravljal v ustrezni zaščitni opremi… Država bo morala nekaj vložiti v to organizacijo, saj ji je obesila preveč nalog, da bi si smela dovoliti njeno pešanje.
Se pri delu gasilcev pozna tudi drobljenje Slovenije na vedno več miniaturnih občin?
Pa še kako! Takoj po osamosvojitvi je bilo 65 občin, v katerih smo imeli občinske gasilske zveze, ki so pridobivale denar prek samoupravnih interesnih skupnosti in so strokovno organizirale gasilstvo na ravni občine. Takrat je bilo gasilstvo močno, strokovno, zelo koncentrirano in ni bilo občine, ki ne bi sama zagotavljala požarne varnosti. Danes pa nekatere majhne občine nimajo dovolj denarja za delovanje gasilcev in nakup zaščitne gasilske opreme, ki je zelo draga.
Z nastankom najprej 164 občin, nato 193 in zdaj prek 200 so se temu začele prilagajati tudi gasilske organizacije. Z začetnih 65 občinskih gasilskih zvez smo jih najprej dobili okrog 80, trenutno pa jih imamo že 114. To pomeni, da imamo občine z zgolj enim gasilskim društvom, z nastajanjem novih gasilskih zvez pa je prišlo tudi do delitve kadrov in operativnih enot. V letošnjem velikem požaru na Krasu se je pokazalo, da ga gasilci iz občin, v katerih je gorelo, sami nikakor ne bi mogli pogasiti in pokriti stroškov, ki nastanejo pri tem. Tako je bilo tudi ob požaru na Krasu leta 2003, ko so prav tako pomagali gasilci iz notranjosti države, a jim majhne kraške občine niso bile sposobne pokriti stroškov niti za nafto. To so potem poravnale lokalne skupnosti, iz katerih so gasilci prišli na pomoč, letos pa smo delali po državnem načrtu ob veliki intervenciji pri požaru v naravi, kar je novost lani sprejetega zakona o gasilstvu, zato bodo vsem gasilskim enotam iz notranjosti države, ki so sodelovale pri gašenju, stroške plačali iz državnega proračuna.
Kaj pa plačilo za delo gasilcev? Se ti res zadovoljijo le s sendvičem in čajem oziroma s tem, da jih nekdo potreplja po rami in jim reče: bili ste pridni?
Nobeden izmed 1500 gasilcev, kolikor jih je sodelovalo pri gašenju požara na Krasu, ni šel tja niti pod prisilo niti zato, da bi kaj zaslužil. Vsi so šli izključno pomagat. In v tem je čar prostovoljstva, od drugih organizacij pa nas razlikuje zlasti čut za pomoč tistemu, ki je v nesreči.
Pa mislite, da turbokapitalizem tega ne bo pogasil?
To so prelomnice, ki jih je treba vtkati v našo organiziranost. Naša organizacija je stara več kot 135 let. Tak kapitalizem je enkrat že preživljala in preživela, zato sem prepričan, da ga bo tudi tokrat. Ne smemo pa dovoliti, da bi na tem področju zaspali, zato moramo za gasilstvo še naprej spodbujati že sedemletnike. Ko nekdo enkrat postane gasilec, pa se poenoti z organizacijo, ki mu seže v srce, ne glede na to, kakšno izobrazbo ima in kaj v življenju počne. V svoji organizaciji imamo tako kmete, delavce, srednješolce, gimnazijce, diplomirane inženirje, magistre, doktorje... Prav zanimivo je, kako se doktor znanosti, ki se je uveljavil že marsikje, kot gasilec popolnoma poenoti z drugimi. V zadnjih dvajsetih letih na tečajih za višje gasilske častnike sodeluje več kot 60 odstotkov tečajnikov s šesto, sedmo ali še višjo stopnjo izobrazbe.
S spletnih strani različnih gasilskih društev je mogoče razbrati, da se gasilci radi tudi zabavate. Napovedi gasilskih veselic z ansamblom Gamsi, pa Jodl expres in obveznim srečelovom namreč ne manjka…
Gasilci smo sicer vesele narave, zdravih misli, radi imamo dobro družbo, nobena gasilska veselica pa, žal, ni narejena zaradi nas. Gasilci na njih delamo, strežemo drugim, da se zabavajo. S prirejanjem veselic dobimo denar za nadaljnje delovanje, toda najboljši časi gasilskih veselic so mimo, saj je zakonodaja tako zaostrila pogoje, da jih težko izpolnjujemo. Tu mislim predvsem na predpise pri strežbi hrane, dokaj neurejeno je tudi plačevanje avtorskih obveznosti, ki jih ima ansambel do Avtorske agencije Slovenije, plačati pa jih mora organizator veselice in ne neposredno ansambel. Velikokrat smo opozarjali, da so veselice naš pomembni vir dohodkov, ki jih namenjamo za gasilsko zaščitno in reševalno opremo ter za delovanje organizacije, zato bi zakonodajalec lahko našel primernejše načine, ki bi nam olajšali prirejanje veselic.
Gasilska vozila pogosto opažam tudi na različnih športnih prireditvah, zlasti smučarski skoki v Planici ne minejo brez gasilcev…
Drži. Tja gredo s kombiji, ki so namenjeni prevozu moštev in jih večina društev kupi z lastnim denarjem, ki ga zaslužijo s prirejanjem veselic in drugih aktivnosti. Ta vozila povečini stojijo v garažah, stara so deset, dvajset let, a imajo običajno prevoženih le od 15.000 do 20.000 kilometrov. Niso zvožena, zato takšne poti, kot je Planica, niso škodljive, ampak so za vozilo prej koristne.
Poudaril sem že, da prostovoljni gasilec nima nič od tega, če opravlja javno gasilsko službo, zanimivo pa je, da se je pripravljen usposabljati in hoditi na intervencije, kjer se lahko huje poškoduje ali celo umre. Pri gašenju požara na Krasu so že bile takšne razmere, da bi se lahko kateri od gasilcev huje poškodoval, a so kljub temu prišli pomagat. Da bi ohranili dobro ozračje v gasilskih društvih, je zato treba njihovim članom kaj ponuditi, jim zagotoviti aktivnosti, ki jih bodo še bolj povezale in jim dale občutek, da se je vendarle nekaj zgodilo tudi zato, ker so pripravljeni pomagati drugim. Zato v programe dela gasilskih društev vključujemo tudi različne družabne aktivnosti in ena od njih je obisk Planice, ki pa ima, žal, tudi negativen sloves. Gasilski avti so tam zelo opazni in bojim se, da nas je marsikdo bolj opazil v Planici kot na Krasu, kjer smo gasili.
Vam ljudje znajo izkazati hvaležnost, ker ste jim pomagali?
Zelo različno. Večina jih je še vedno iskreno hvaležna, ko jim pomagaš, vsaj prvi trenutek. Se pa velikokrat zgodi, da nekomu nekaj rešiš, že naslednji dan pa vidi stvari drugače. Pred leti, denimo, je gorelo kompletno ostrešje nekega poslopja, streha se je sesedla že pred prihodom gasilcev, bilo je zelo kritično, a so gasilci požar ukrotili. V pritličju te stavbe je bil na eni strani bife in na drugi videoteka. Gostilničar je bil prav vesel, ker je tisti dan veliko zaslužil, saj se je zaradi požara tam gibalo veliko ljudi, lastniku videoteke pa je pri lestencu priteklo nekaj kapljic vode. Bil je strašno zrevoltiran, češ, kakšno škodo smo mu gasilci povzročili med gašenjem požara, na to, da bi brez našega posredovanja ostal tudi brez videoteke, pa je takoj pozabil.
Ameriška navada, da se rado toži in se skuša iz vsake nesreče še kaj iztržiti, je, žal, prišla tudi k nam, kar gasilci še kako občutimo. To velikokrat vpliva tudi na odločitev o tem, ali bo nekdo postal poveljnik ali ne, saj se boji odgovornosti, ki jo s tem prevzame.
