"Zelo dobro se zavedam, da sem precej možat moški, in zares sem zadovoljen, da sem naredil film za ženske. To je bil res izziv," je povedal Tanovič, rojen pred 36 leti v Bosni, ki zadnjih sedem let živi v Parizu.

Njegov film Nikogaršnja zemlja (No man`s land), ki pripoveduje zgodbo o dveh vojakih, odrezanih med sovražnimi linijami leta 1993 v času vojne v Bosni, je prejel zavidljivo množico nagrad, med njimi zlato palmo za najboljši scenarij v Cannesu in oskarja za najboljši tujejezični film leta 2002.

Mladi režiser, tedaj bolj zainteresiran za vojno, ni želel snemati po scenariju Pekla, ki mu ga je tedaj predlagal njegov agent. Agent je zastopal tudi poljskega cineasta Krzysztofa Kieslowskega, ta pa je omenjeni scenarij napisal skupaj s Krzysztofom Piesiewiczem v okviru trilogije Raj, pekel, vice, inspirirane pri Dantejevem Peklu.

Tanovič pa je isti scenarij vzel v roke nekaj let kasneje in zdaj je bil njegov odziv povsem drugačen. "Potem ko sem ga še enkrat prebral, sem o njem razmišljal celo noč in se spraševal, kako ni sem že prej spregledal," pravi režiser.

"V vmesnem času sem se oženil, postal oče. Tematika me je zato drugače nagovorila, začel sem se zanimati za drugačne reči. Predvsem me je očaral intimni pristop ženskih likov: poprej so se moji filmi vrteli okrog moških junakov, potegnjenih v vojne spopade," razlaga Tanovič.

Moški v njegovem novem filmu, igrajo jih Jacques Gamblin, Jacques Perrin in Guillaume Canet, so daleč od herojev. "Občutke imam, da se moški bojijo inteligentnih žensk, ki vedo, kaj hočejo," meni režiser. Razen očeta, osrednjega lika, ki pa se v filmu ne pojavi, so moški opredeljeni kot slabiči in kot nestanovitni.

Pekel pa ne pripoveduje zgolj o ljubezenskih razočaranjih njegovih junakinj, temveč ima globljo dimenzijo, za kar ima po Tanoviču zaslugo Kieslowski. "V celotnem filmskem opusu Kieslowskega zaznavamo to spraševanje o usodi in naključjih," meni Tanovič. Eden od moških likov, značilno, predava na Sorbonni o grški tragediji in pojmu usode.

Pekel se začne s samomorom očeta, ki so ga izpustili iz zapora. V filmu kasneje eden od likov razkriva skrivnosti o preteklosti družine, ki jih že 20 let skriva mati, igra jo Carole Bouquet, ki se ne boji staranja. To razkritje pomaga pojasniti težavne odnose med tremi sestrami, njihovo iskanje očetove podobe in pomanjkanje samozaupanja.

"Potem ko zbrišejo neizgovorjeno, sestre spet najdejo same sebe in lahko zaživijo svobodneje," pravi režiser ter doda, da so "happy endi" mogoči.