Ena posebna tema so Narodne manjšine in ustava, avtorice prof. dr. Mirjam Škrk. Celostno oriše aktualni ustroj ustavnega reda na tem področju in še posebej v luči mednarodnopravnih norm, zanje spada med najboljše poznavalce v Sloveniji. Referiranje avtorice na sodobno slovensko strokovno literaturo o narodnem manjšinstvu je pravniško monodisciplinarno. Ne dotakne se sicer strokovno že obravnavanih zgodovinskih, političnih in drugih pomembnih okoliščin ob nastajanju prve slovenske ustave po državni osamosvojitvi. Prvino avtohtonosti utemeljuje le z navedbo »relevantnih določb nekdanje republiške ustave« iz leta 1974, ki pa termina avtohtonosti ne pozna, kot tudi ne slovenska ustava iz leta 1963. Vsebinsko znanstveno sprejemljivejša korelata pojmu avtohtonosti (domorodnosti?) sta atributa tradicionalnosti in zgodovinskosti, ki v slovenskem družboslovju tudi primerjalno prednjačita. Ker pa gre za ustavno kategorijo, ni bilo pričakovati, da bi jo nekdanja ustavna sodnica problematizirala. Eksplicitno ne zapiše, da so narodne in/ali jezikovne manjšine družbeni fenomen, ki realno eksistira ne glede na njegovo pravno priznanje ali nepriznanje s strani države, kar bi bil lahko splošnejši uvod v njeno potem sicer podrobnejšo obravnavo pravno doslej sploh spregledanih manjšin v Sloveniji.
O realni družbeni sliki »t. i. novih manjšin« ne pove skoraj ničesar, nanje se naveže z analizo ustavnih norm, ki se splošno nanašajo na individualne človekove pravice vseh prebivalcev Slovenije ter ob glavnih mednarodnih standardih na tem področju. Zadrži se tudi ob petem mnenju svetovalnega odbora okvirne konvencije o varstvu narodnih manjšin, povzetega v resoluciji odbora ministrov Sveta Evrope z dne 30. novembra 2022, zadnjem aktualnem mednarodnopravnem dokumentu, ki Slovenijo poziva k razmisleku o ustavnem priznanju v Sloveniji »nemško govoreče etnične skupine in novih narodnih skupnosti«. Seveda je področje narodnega manjšinstva stvar notranje politike vsake suverene države, je pa hkrati tudi res, da se je država pogodbenica zavezala spoštovati določene instrumente mednarodnopravnih institucij, ki jim je sama pristopila in jih ratificirala. Če takim mednarodnim institucijam ne bi bilo dovoljeno državi pogodbenici podajati mnenj, predlogov, sugestij, priporočil, potem bi bil njihov sploh obstoj nesmiseln.
Vendar dr. Škrkova le stopi korak naprej. Ob načelni oceni, da je Slovenija ustavno že doslej zagotavljala neke minimalne mednarodnopravne standarde individualnih pravic pripadnikom »novih« narodnih manjšin, v zaključku predstavi tudi možnost njihovega »ustavnega varstva«. Drugi pomemben korak naprej postorita urednika v sklepnih ugotovitvah, ko dodajata, da »bi bila najprimernejša ureditev, da ustava o njihovem položaju spregovori na splošno, njihov posebni položaj pa se uredi z zakonom«.
Ker si vseh šest narodnih skupnosti (NS), po etničnem izvoru iz nekdanje skupne države, prizadeva za njihovo simbolno poimenovanje v Ustavi RS (nomen est omen), in ker, hkrati, to možnost v premislek državi sugerira Svet Evrope in ker jo sprejema tudi slovenska ustavno pravna stroka, je morda le dozorelo spoznanje za nujnejši bolj enoten pristop poslancev, zgodovinski trenutek podoben tistemu izpred 12 let, ko so o njih izglasovali Deklaracijo. Državi lojalni in Slovenijo domovinsko čuteči pripadniki teh NS bi z ustavnim poimenovanjem končno doživeli tako pomemben občutek kolektivnega dostojanstva v svoji matični državi. S tem bi bil tudi zakon o njihovih kulturnih pravicah avtomatično pravno utemeljen in sprejemljiv za vse, tudi opozicijske poslance. To še posebej v luči voščila in poziva k skupnemu praznovanju Dneva samostojnosti in enotnosti, ki ga je po osrednjem javnem mediju državljanom izrazil nesporni vodja opozicije.
Dr. Vera Kržišnik-Bukić, znanstvena svetnica
